Izpitna tura v Zajedi v Skuti (V-, meglenih 370m)

V petek, 21. septembra, zvečer sem od Janeza Ločičnika, izpitnega inštruktorja, iz AK Rinka dobil mail, da greva na turo v nedeljo, saj napovedujejo lepo vreme. Dobil sem tudi navodilo, naj pripravim dva plana, in sicer enega za smer Ogrin-Omersa v severni steni Ojstrice in drugega za Zajedo Skute v njeni južni steni, ter seznam vse potrebne opreme. Glede na močno ohladitev, ki je prišla v soboto, je inštruktor določil, da greva v južno steno Skute iz Logarske doline. Končno sem dobil priložnost, da vidim Logarsko dolino, ki je nam, Goričanom, oddaljena ravno toliko kot Dolomiti in je zaradi tega vse do sedaj čakala na moj prvi obisk.

V soboto zvečer sem se odločal, ali naj grem spat v Logarsko dolino ali naj prespim v Ljubljani in vstanem ob 4:30. Odločil sem se za zadnjo varianto, ki se je skoraj izkazala za napačno odločitev, saj sem, kot ponavadi, štartal prepozno in bil primoran divjati po mokrih cestah skozi mirne gorske vasi nad Kamnikom. Upam, da s škripanjem gum nisem prebudil (razjezil) tamkajšnjih prebivalcev. Za navigacijo sem uporabljal znamenito aplikacijo Apple Maps*, ki me je po dobri uri vožnje v trdni temi pripeljala na makadamsko cesto sredi štajerskih alpskih gozdov. Po kratkem pregledu zemljevida sem videl, da me aplikacija vodi na neko naključno točko “Luče” sredi gozda, in ne v naselje Luče, kamor sem bil namenjen. Izkazalo se je, da sem na izpit skoraj zamudil zaradi brezvezne zbrke s šumniki, saj je vas na zemljevidu označena kot “Luée”. Ne glede na vse težave sem s pomočjo Quattro pogona prišel v Luée 15 min prezgodaj, tako da sem lahko še na hitro zadremal prej kot je prišel inštruktor. Od tam sva se zapeljala do najvišje točke na koncu Logarske doline in kljub dobri vremenski napovedi začela v mraku, gosti megli in hladnem pršenju sopihati proti Okrešlju ter naprej v Turski žleb. Megla je ves čas vztrajala, le veter se je z vsakim metrom višine eksponentno jačal. Skozi žleb sva po slabih dveh urah hoje dosegla južno stran Kamniško-Savinskih Alp, kjer so bili sunki vetra tako močni, da so me na momente vrgli iz ravnotežja. Do začetka smeri je sledilo še nekaj spustov in vzponov preko Malih podov nad fancy bivakom pod Skuto. Pri vstopu v smer sva srečala še dva plezalca, ki sta imela v načrtu plezati eno smer zraven naše (izpit za starejšega pripravnika). Stena je bila popolnoma mokra, sonca pa tudi še nekaj časa od nikoder. Vsake toliko časa se je prikazalo malo modrine in nama dalo nekaj upanja, zato sva se odločila, da počakava v zavetju. Po celi uri čakanja, sem se odločil, da v smer vseeno vstopiva, saj mi moker V- ne bi smel povzročati preveč težav. Že prvi, vstopni skok je bil iz perfektne skale, nato je smer prešla v lepo prečnico po monolitni plati. Kmalu za tem sta sledila ključna raztežaja, ki sem ju povezal v enega, sem pa zanj porabil kar nekaj časa, saj drugi del poteka po zajedi, kjer sem moral tu pa tam stopiti na trenje. Apnenec je bil ves čas zelo hrapav in je, ko si ga konkretno zahodil s plezalko, načeloma kar držal. Problem je bil to dopovedati možganom, ki trenje ocenjujejo glede na informacijo iz prstov na roki, ti pa se že celo smer dotikajo ledenih in mastnih oprimkov. To nezaupanje je zahtevalo nekaj akrobatskih gibov, da sem se prebil do sidrišča na koncu težjega dela smeri. Cel (povezan) ključni raztežaj je zelo bogato opremljen, če pa vi niste, boste zadnjih 10 metrov vlekli runout, zato priporočam, da kline vpenjate strateško, saj boste sicer potrebovali 30 kompletov. Naslednjih nekaj raztežajev ni ponudilo več nobenih detajlov, temveč neverjetno vzdušje, saj je celotno dogajanje izgledalo kot slow-motion pogled iz Airbusa, ki se iz meglene ljubljanske kotline dviga proti neskončni modrini. V lahkem in prijetnem plezanju po soncu sva hitro dosegla vrh Skute (2532 m). Tam je Janez preveril, če poznam nekaj tistih vrhov, ki so poleg naju osamljeno štrleli iz megle, nato pa sva občudovala razgled na morje oblakov, pod katerim je na sto tisoče ljudi doživljalo prvi dan nove jeseni. Po kratki malici sva se zopet spustila v meglo in naprej proti Turskemu žlebu. Na sredini žleba sva šla iz poti na melišče in tako v kratkem prišla do Okrešlja, kjer sva srečala še tri člane AK Rinka. Od tam smo šli na pivo oz. brinjevec za zaključek izpitne ture. Verjetno bi si en dan prej želel popolnoma sončno vreme, vendar so dramatični vremenski pogoji in trenutki negotovosti poskrbeli za mnogo bolj zanimivo doživetje med (uradno) najpomembnejšo turo do sedaj. Zdaj pa v južne stene še naprej plezat!

*https://youtu.be/tVq1wgIN62E?t=1m11s

Lep pozdrav,

Alex

3 odgovori na “Izpitna tura v Zajedi v Skuti (V-, meglenih 370m)”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.