Prejšnjo soboto, 23. 2., sva z Juretom Lebanom (Soški AO) poskusila preplezati novo linijo na območju Travniškega roba. Nekaj je o tem že napisala Jana tukaj. Zaradi močnega vetra sva med kratkim postankom ob vznožju stene v trenutku zmrznila in nisva si želela niti predstavljati, kako bi izgledalo čakanje na štantih, zato sva se raje zatekla na sončno stran grebena skozi markantno grapo v Kuku. Med vzponom sva opazila vabljivo belo črtico levo od velikega kamina, skozi katerega poteka Centralna smer v Kuku. Nekaj dni kasneje se je že pojavila novica o tem, da je naveza iz AO Kranj verjetno poskušala točno to smer preplezati, vendar so zaradi navidez rahitičnih razmer poiskali prehod po levi strani in tako preplezali drugo novo smer, Alpsko psihadelijo. Kakorkoli, ideja nama ni dala miru, tako sva se v soboto, 2. 3., ob 7. uri zjutraj ponovno znašla pri rampi na koncu vasi.
Prvih 100 metrov smeri, ki je skupnih obema že obstoječima smerema v steni, sva preplezala nenavezana po lepo zalitem žlebu in hitro priplezala pod pokončno zajedo, belo črtico, kjer naj bi poskusila napeljati novo smer. Kakor so že napisali Kranjčani, je bila črtica zares videti precej rahitična, a videz včasih vara, zato nisva imela druge izbire kot poskusiti. Delikatno plezanje se je začelo že takoj v strmi plošči nad štantom. Ta je bila prekrita s tanjšo, a precej čvrsto plastjo ledu. Plošča je po približno 10 metrih prešla v ključno zajedo. Glede na količino zanesljivih točk za zatikanje je bila ta zares rahitična, a tisto, kar je dajalo slutiti, da bo držalo, je držalo, bila pa je pokončnejša, kot je izgledala. Hvala bogu sem se sredi zajede uspel postaviti v čuden, naporen razkorak, da sem lahko uredil varovanje, saj je bilo očitno, da matranja še ne bo konec. Uspelo mi je očistiti eno zelenjavno poč in vanjo vtakniti solidnega frenda. Ker me ta ni dovolj pomiril, sem si pomagal s travo in vanjo zabil kljuko, nazadnje pa dodal še eno gurtno okoli roglja. Urejanje varovanja je trajalo kar nekaj časa in me pošteno našutalo v meča, zato mi ni preostalo drugega kot potegniti do konca. Izstop iz vertikale je bil, kot ponavadi, najtežji, umetnina iz varoval pa je bila že dovolj oddaljena, da njene trdnosti nikakor nisem želel testirati. Kakor je bilo značilno za cel raztežaj, je bilo tudi za prehod v svet udobja potrebno zakleniti biceps v višini cepina in se stegniti kolikor daleč sem lahko segel. Okel je tam prijetno zaškripal in mi dokončno pomiril živce. Manjšim plezalcem se opravičujem, ker nimam “short people” bete, lahko pa vam bo naslednja zima bolj prizanesla in odebelila črtico, sicer pa lahko gibe podaljšate s “figure 4” 😎 Naslednji raztežaj in pol sva vse do manjšega raza levo od globokega centralnega kamina plezala po lepo zalitemu žlebu (55°-70°). Do vrha stene je naklonina popustila, opravka pa sva imela s sitno, kložasto skorjo. Pri zadnjem raztežaju so se nama iz leve pridružile sledi Kranjčanov, ki so vodile do roba, kjer se je bilo potrebno samo še zmantlati čez manjšo opast na prijaznejšo stran gore. Sledil je še prijeten sestop po spomladanskem snegu skozi divjo Travniško dolino do bajt na planini za Skalo. Za razliko od prejšnjega tedna sva tokrat želela ubrati lovsko pot, ki so jo teden nazaj našli “soferajnovci”. Poti sprva nisva našla, saj se njen začetek skriva med iglavci, zato sem poklical Markota, ki nama je dajal “real time” napotke. Lovska pot je precej bolj zložna kot markirana, ki pelje v Vrsnik, konča pa se direktno pri avtu. Naju je tam pričakala še lepa nagrada, saj sta nama dve prijazni maškari, ki sta prismučali s Čistega vrha, takoj ob prihodu ponudila pločevinko Uniona.
Več podatkov o Črtici na Primorskih stenah.
Ob naslednjih dobrih razmerah vam priporočam, da greste pogledat v Kuk, saj vas zdaj tam čakajo tri še neponovljene zimske smeri.
Lep pozdrav,
AK
Bravo!
Thanks!
Lepa! Čestitke!
Thanks!
Kšne pametne slike iz prvega cuga ni….je blo še kar napeto, če me spomin ne vara.☺
Dodano 🙂 Sem že pozabil, da je bil cug malo suh.