Zidna stena, Psihoanaliza (varianta IV/IV-III)

V soboto sva z Markotom plezala v Zidni steni nad dolino Mlinarce. Nagledala sva si smer Psihoanaliza, ki poteka v vpadnici črnih lis, ki so lepo vidne že iz doline.

Kljub stabilni vremenski napovedi se je že med dostopom nebo nad Trento zaprlo in sivi oblaki so vzbudili slutnjo na tiste vrste konstanten dež, ki zlepa ne preneha. Zavetje sva poiskala pod velikim balvanom na sredini gruščnate doline, kjer sva nekaj časa vedrila in si ogledovala od tam dobro vidno steno. Na srečo se je sivina pomikala proti Vršiču, tako da sva se odločila nadaljevati proti vstopu v smer,  kamor sva (zaradi še ene deževne prekinitve) prišla precej kasneje, kot sva nameravala.

Vstopila sva levo od manjšega snežišča in se po lažjem svetu premikala v smeri črnih lis v steni. Če je bilo plezanje za začetku dokaj lahko to ne velja za postavljanje varovanja, saj je skala v celotni smeri skopa z razpokami. Izdelava vprašljivih sidrišč nama je zato vzela prav neugledno veliko časa in živcev, tako da sva se pomikala počasi.

Prvo liso je Marko obšel po logičnem prehodu na desni, ker je bila črna skala precej mokra. V zgornji črn “trak” pa sem se jaz podala precej pogumno, saj je obetal zabavno plezanje v čvrsti skali. Manj zabavno je bilo iskanje mest za varovanje, saj kljub obupanim poskusom nisem uspela namestiti še prav ničesar, ko sem se že znašla v kar strašljivo neudobnem položaju, ki bi za napredovanje zahteval delikatne gibe (verjetno težavnosti V+, kar je originalna ocena smeri). Bila sem že precej nad sidriščem, zato sem v nerodni pozi poskušala kam zabiti klin. Rezultat: ena zvita konica, precej votlega donenja, nič varovanja. Ko sem dodobra predihala nastalo situacijo (musklfibr v mečih še ni izzvenel) sem se uspela čez krušljiv del pomakniti v levo v položnejši svet in tako obvoziti ključni del smeri.

Podobne prehode sta po opisu in sliki sodeč izbrala prva ponavljavca smeri (na skici v Primorskih stenah označeno z modro barvo), le da sta v levo prečila že malo nižje (pod črnimi ploščami). Strinjam se z njunim mnenjem, da plezanje po tem prehodu ne presega IV težavnostne stopnje. Kot že rečeno je nama največ preglavic povzročalo postavljanje varovanja (priznam, da bi vzrok lahko bil v pomanjkanju izkušenj in spretnosti). V celi smeri sva našla samo en klin in nobenega skalnega ušesa, ki sva jih v takem tipu skale kar nekako pričakovala.

Nad gruščnato kotanjo sva zavila po gredini v desno in zaključila s plezanjem. Kot da se nama dan ni še dovolj zavlekel, sva seveda “mutila” tudi pri sestopu. Po dolgem prečesavanju strmega rušnatega sveta sva se sprijaznila, da sestop očitno res poteka po ozki grapi, ki je z vrha delovala strma, zelo krušljiva ter v spodnjem delu še polna snega. Čez krušljivi del sva se pomikala “kot po jajcih” in si nato na ruševju uredila abzail, da sva obšla zasneženi del. Ko sva nato grapo gledala od spodaj navzgor sva se smejala, saj ima strah velike oči in v resnici ni bila tako strma in grda, kot se je sprva zdela, zasneženi del pa bi lahko z nekaj previdnosti obšla tudi peš. 

Ko sva torej opravila z grapo sva se znašla nad Lešarjevim slapom, kjer sva napolnila mehove z vodo in si oddahnila. Od tu naprej je bil sestop balzam, dolina v večernem soncu  spokojna in čudovita, pogled na SZ ostenje Planje pa prav veličasten.

Jana

 

Eden odgovor na “Zidna stena, Psihoanaliza (varianta IV/IV-III)”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja