Letos smo, kar se tiče taborov, kar aktivni, tako da smo izvedli že tretji tabor letos, tokrat združena 2. tabor AŠ in spominski tabor. Tabor je bil kar obiskan,
bilo je kar šestnajst plezanja željnih ljudi.
Večina se nas je v Trento odpeljala v petek popoldan (seveda ne točno ob dogovorjeni uri), nekateri so bili tam že dan prej, nekateri pa dan kasneje.
Plezalni cilji so bili bolj ali manj podobni; lažje smeri v severnih stenah Srebrnjaka in Zapotoškega vrha. Ker pa je bil zelo lep vikend, so podobno razmišljali tudi številni drugi, tako da je staja kar pokala po šivih.
Nekateri so zaradi tega prej vstali in bili prvi pod steno, nekateri pa smo vstali nekoliko kasneje, da jim ne bomo lezli za ritjo.
Po zajtrku, ki smo ga s težko muko pritovorili na hrbtu, smo se opremili in odpravili pod steno. Smeri je kar veliko, in ker smo vodje navez tako usklajeni, smo se kar brez predhodnega dogovora podali vsak v svojo smer. Tako en drugemu nismo prožili kamenja, a vseeno so bile smeri relativno blizu ena drugi, tako da smo na sidriščih lahko malo poklepetali. Iz daljave (beri Srebrnjaka) pa smo vsake toliko zaslišali tudi kakšno kletvico iz ust vodje šole 😀 , a gotovo je šlo zgolj za uživanje v smeri.
Zvečer je sledilo druženje do poznih ur. Naslednje jutro smo zopet vstali, nekateri z veliko manj volje in občutkom, kot da bi nas kdo ponoči pretepel.
Skala je bila tisti dan precej vlažna, tako da smo bili nekateri prisiljeni zamenjati izbrane smeri. Kasneje se je posušila in je bilo spet v redu.
Ko smo se zopet zbrali na planini, pospravili, si oprtali nahrbtnike in počasi sestopili je bilo že pozno popoldne. Komaj smo ulovili pico na Žagi, za palačinke pa smo bili celo prepozni, saj so kuhinjo že zaprli.
Ocenjujem, da je bil tabor uspešno izveden, spomnili smo se preminulih, tečajniki so nabirali izkušnje, vsi pa smo se družili.
Poslani vtisi:
Ful fajn smo se imeli na drugem taboru.
Mitja M
Dan po taboru sem se sestala s prijatelji. Kolega je pripomnil: “Pa kaj spet si lazla po tistih kamnih? Pa bojo rekli, da narava zdravi. Poglej modrice. Pa zakaj si to delaš?”.
Gora je najboljši učitelj. Če bi njene nauke preslikali v naš vsakdan, bi bilo marsikaj drugače. Poskusila bom biti bolj natančna. Vsak član AO je pomemben in prispeva v skupno dobro. Temelj uspešne naveze je zaupanje in vzajemna podpora. Pred goro stojiš TI kot individuum. Ni pomembno kakšno je stanje na tvojem TRR, kdo so tvoji sorodniki, ali na vrtu gojiš papriko ali koprive, kaj si študiral ali koliko bogov častiš. Vse etikete, ki ti jih poda družba, odpadejo. Ob vsakem vzponu v sebi čutiš koktelj čustev. Dovoliš si biti ranljiv in hkrati se v tebi prebudi val neznane moči. Soočiš se s težavami. Le kako je lazanje po kamnih dodana vrednost za naš vsakdan?
Pogledam si modrice in se nasmehnem: “Bojne rane.”. Trenutek tišine in sledi moj kratek odgovor: “Zakaj? Ker lahko.”.Kim
