Jeseni je v hribih še vedno zelo lepo, tako da sem se odločil soboto izkoristiti za plezanje v hribih.
Najprej sem imel v planu Planjavo, a napoved za soboto je bila možnost kratkotrajnih ploh, v krajih zahodno od nas pa sončno. Odločil sem se torej za kraje zahodno od nas (beri Karnijske Alpe). Mikal me je Panettone del Pal Piccolo, a na Internetu nisem našel neke dovolj dolge in zanimive smeri (ni se mi dalo na PD po vodniček), tako da sem se zadnji trenutek odločil za Kogel. Pred kratkim sta bila tam Jana in Mitja in povedala, da so razmere odlične, gneče pa nobene. Steno sem torej imel, smer sem poiskal v Slovenskih stenah. Kot je značilno za Miheliča, je večina smeri ena najlepših smeri v <vstavi poljubno regijo>.
Pisec je pogosto opazoval plezalce v Zupanu. Kako prijetno je gledati te zadovoljne mlade ljudi, ki si med plezanjem nenehno prepevajo, se smejijo, žvižgajo, vriskajo…
Tine Mihelič, Slovenske stene
Ob smereh, kot je Zupanova v Koglu, plezalec resnično pomisli, ali te skale niso bile zgrajene po nekem načrtu. Graditelj Kogla je pač moral biti alpinist!
Po takšnem uvodu si človek seveda ne more kaj, da se tja ne bi odpravil. Ker je bila večina mojih bolj rednih soplezalcev zasedena, sem se dogovoril z Davidom, ki je bil takoj za.
S parkirišča sva se odpravila ob osmi uri, sledila lovski stezi, nato pa možicom, ki so naju pripeljali do kamnite zapore. Verjetno bi bilo smiselno iti v levo po senožeti, a midva sva jo ubrala desno, po plošči (III), nato pa po strmih travah in se zopet priključila na pravo pot. Obstaja še tretja opcija, za katero pa na dostopu nisva vedela, a sva jo našla kasneje, ko sva sestopila. Ta gre po uhojeni potki, ki od parkirišča pri postaji žičnice izgine v gozd.
V steni so bile poleg naju še 4 naveze v Virensovi, ter ženska naveza iz Radovl’ce v Zupanovi. Ker sva na začetku nekoliko čakala, sva vstopila v smer šele ob enajstih. Dekleti sta bili zelo prijazni in naju v tretjem raztežaju spustili naprej.
Smer se bistveno ne razlikuje od lanskega leta, megle še niso uspeli odstraniti, tudi midva sva imela do velike grede sonce, naprej pa se je vsake toliko odprla kakšna luknja. V megli je bilo mraz, glede na termometer v fotoaparatu 6 stopinj.
Kot omenja že Alex je smer konstantna, lepa in z dobro skalo. Klinov je vmes malo morje, tako da se človek kar težko orientira. Mislim, da sva večinoma plezala pravilno, le na vrhu, kjer prečiš po plošči v desno se mi je zdelo precej težko za V, moral sem se obema nogama stati na trenje in se v počepu premikati desno.
Smer sva splezala po 6h (skupaj s čakanjem), in ravno pravi čas, saj naju je, takoj ko sva pospravila opremo že ujela napovedana “ploha”. Po moji nestrokovni oceni gre za “babje pšeno”. Nekaj metrov poplezavanja do “tal” je tako kar nohtalo, skala je bila tistih nekaj trenutkov ledena. Še dobro, da naju ni ujelo v steni, saj bi smer sicer verjetno brez pomisleka potehničaril.
Tudi midva sva se držala preizkušene taktite sestopanja – peš, saj si noben od naju ni želel zmrzovati na sidriščih za spust in po možnosti tvegati še kakšne zataknjene vrvi. Vmes je sicer se nekoliko rosilo, a je bila nižje temperatura precej bolj znosna.
Mimogrede, letos v aprilu je umrl France Zupan (1929 – 2019), dolgoletni član GRS, prejemnik nagrade PZS za življensko delo, poleg Zupanove v Koglu znan tudi po smeri Belač – Zupan v Šitah.
Na dostopu. 
Zanimiva in zračna prečka. 
Polovica smeri je za nama. 
“Previsni nos, ki štrli iz stene, tako da ga vidiš že na daleč”? 
Na sestopu. 
Bivak, a na žalost brez strehe.