Predelski Vršiči in Lešarjeva peč

Na četrtkovem sestanku kot običajno poteka usklajevanje časa in ambicij. Načelnik Rok Mirt je prišel  na dan s pobudo, da se gre kam plezat in zanjo poprimejo vsi pripravniki, ki imajo čas in dajo kaj nase. Tako polna veselja in žejna zgodb ter izkušenj ostaneva Šavlijeva Nastassja in tale pisec. Naveza je torej določena. Sprva smo se spogledovali s stenami nad Jezerskim, vendar nas od njih odvrnejo mnenja naših vremenskih inženirjev, tako da se odločimo jo mahniti v konce bliže domu.

Sobota, 25. 7. 2020

Za odhod se dogovorimo ob 7h, vendar točnost od nikdar ni moja vrlina. Blagor njima, ker me nista zadaj pustila. Hitro robo v prtljažnik, riti na sedeže, Nastassjo za volan in že drvimo (po omejitvah) navzgor po Soški dolini. Naš cilj je bil eden od Predelskih vršičev, plezali pa bi kakšno manj znano smer z idiličnim pogledom na Mangrt in Loško steno. Med nujno potrebno kavo v Bovcu smo se iz ljubezni do encijana odločili za smer Modro belih rožic.

Okrog 9h smo avto parkirali pod Mangrtsko planino. Po minutnem sortiranju opreme rinemo v dostop. Ta je sprva potekal po prijetni gozdni poti, ki se je hitro končala in se prelevila v zoprno melišče z bujnim ruševjem v stilu Louvrskega labirinta. Gazenje in lomastenje čez melišča in vejevje je sicer spravilo kakšno mastno na jezik vsakemu izmed nas, vendar smo jo požrli nazaj po grlu med zobanjem borovnic. Ob 10.30 smo poteptali še zadnji grm na poti in prispeli do vstopa v smer.

Rok mi je naklonil čast prvič voditi smer, kar sem navdušen sprejel. Čelada, pas, frende, kladivo in vse drugo gor in brzina v višave! Srce je razbijalo, kot že dolgo ne. Prvi raztežaj je bil ravno pravšnji za sproščanje in segrevanje. Skozi lažji kamin (III) do mesta za štant, kjer se je razpoka za kline hitro našla in ti so veselo zapeli. Drugi raztežaj je smer popeljal v levo po ozkem hodniku med lusko in steno. Po skici sodeč sem sklepal, da bi moral nadaljevati navzgor, zato sem prečnico zapustil in našo navezo spravil v previs (po Roku baje da V+). Tu je srce še vedno razbijalo, vedno močneje in vedno bliže hlačam do vstopa v moker kamin. Drugi štant je postavljal Murphy. Terjal je frenda, ki se je brez težav izril, leteči klin in skoraj leteče zatiče ter kup živcev in časa, da sta mi soplezalca začela zaračunavati ure. Ta dva sta se čez previs povzpela brez večjih težav in smer se nadaljuje. Nekaj časa po kaminu, ki smo ga zaradi vlažnosti tistih njegovih predelov hitro zapustili in raje zašli v izpostavljeno levo prečnico (recimo da V). Na tej točki je vsem postalo jasno, da ne plezamo niti blizu zamišljene smeri ampak nekaj čisto drugega, v neznano. Iz prečnice smo zavili navzgor in nato desno, kjer nas je čakal lažji svet z veliko skalnatimi ušesi in dobrimi možnostmi varovanj. Z vrhom že na vidiku smo splezali še zadnji raztežaj in smer končali kot smo začeli: z gazenjem čez ruševje. S smerjo smo opravili v nekaj 6h. Kar dolga za 250m, priznam.

Sestop je potekal z lažjim poplezovanjem navzdol do grape, ki nas je popeljala najprej do gozda, ta pa  nazaj do planine.

Prijetno utrujeni smo v Bovcu ob vrčku hladnega pogledali na dan in se zedinili, da je plezana stvar bila še najbolj podobna Smeri izgubljenih duš (VI-/V-IV, 250m), s to razliko, da smo se detajlu v mokrem kaminu izognili s prečnico. Pretehtali smo naše psihofizično stanje in prišli do ugotovitve, da nam naslednji dan najbrž ne bo uspelo uresničiti plana Centralna smer v Špičju. Alternativa našega načrta je postala Lešarjeva peč in smer Gams (V/IV, 400m) v njenem desnem predelu. S tem se upokojimo v našem bivaku v Lepeni.

Nedelja, 26. 7. 2020

Rana ura, slovenskih fantov grob. Sicer se bo nad vstajanjem ob 6h namrdnil pravi hribovec, vendar trojica se je prebudila s trdninami v hrbtu in suhim grlom. Po ekspresni kavi in bornem zajtrku se odpravimo po dolini Mlinarice proti steni Lešarjeve peči. Dostop se je izkazal za zahtevnejšega in daljšega kot pričakovano, vendar nam je Rok krajšal čas z gamsjimi pravljicami. Konec dostopa in vstop v smer nam je prekrivalo daljše snežišče, alternativa pa je predstavljala poplezovanje III-IV stopnje, tako da smo naš plan ponovno prilagodili in opustili cilj Gamsa.

Ura je bila okrog 11, ko je Rok s svojim izkušenim očesom opazil »lepo« linijo po zajedi od mesta kjer smo obstali, midva pripravnika sva pa rekla v redu, samo da se pleza! Tokrat je načelnik Rok prevzel vodstvo v smer in nas popeljal dva raztežaja navzgor po zajedi III stopnje. Konec drugega je vodstvo ponovno predal meni. Smer je peljala čez krajšo zajedo IV- stopnje, ki smo jo kasneje proglasili za detajl smeri, potem po rampi levo navzgor in spet v lažje položno plezanje. Skala ni bila hvale vredna in klini so se zabijali s težavo, kar nam je vzelo veliko časa. S šestim raztežajem je vajeti ponovno prevzel Rok in odpezal še tri, ter se ves čas jezil na kline, ki so se trmasto upirali. Čez lažje plošče smo prispeli do leve prečnice (III-IV), ki je bila zame še najlepši del smeri. Z osmim preplezanim raztežajem in mogoče nekaj 350 do 400m za nami smo prispeli na položnejše melišče in smer proglasili za zaključeno.

Naše veselje je bilo veliko prezgodnje, saj se je takrat naša zgodba komaj začela. Takoj po spravilu vrvi smo začutili prve kapljice na koži. Potem blisk in grom in kaplje so postale težke in mnoge. Naša druščina hiti naprej v iskanju poti za sestop nakar nas vnovič prestraši grom za katerim se takoj iznad sten nad nami sinhrono ulije množica slapov in potokov. Če ne bi bili premočeni do duše, bi pojav deloval skoraj poetično. Ob tretjem gromu je med kaplje nekdo primešal drobno sodro, ki je pekla po obrazu in dlaneh. Pot smo iskali nekam v levo, navzgor, plezali čez mokre skoke in prestapali potoke. Nevihta je trajala kakšno uro. Ravno dovolj, da je premočila vse kar smo in imamo. Melišča so postajala vedno strmejša in potrebovali smo še kakšni dve uri, da smo prispeli na markirano pot na Razor. Z dihom za tono lažjim smo nadaljevali pot navzdol po njem in bili deležni celo žarka sonca za moralo. Ob sestopu z gore smo od veselja spregledali razcep od poti in nadaljevali proti Vršiču. Ko smo dojeli svojo zmoto, smo napako skušali odpraviti s spustom po prazni strugi nazaj do poti, vendar se je vsak naš trud končal z ruševjem, prepadom in *?&%@#. Kdo bi vedel, da bo ruševje tema celega vikenda. Na tej točki vsi zelo premočeni in še bolj utrujeni v mraku tacali nazaj do mesta zmote. Po zadnjem melišču smo se spustili kar se da hitro do doline Mlinarice in po temi dokončali našo pot do avta lačni, žejni, premočeni a srečni. Pot domov smo začeli okrog 22h.

Čeprav je imel vikend nekaj težkih trenutkov, smo se odpravili po zgodbe in izkušnje ter te tudi dobili. Nedeljska plezarija ni bila bogvekaj, ampak se je celotna tura vseeno izkazala za zahtevno in nas dobro izmerila.

Zahvale gredo Roku za pobudo vikenda ter pesem in optimizem, Nastassji za družbo na štantih, Urbanu in Izi pa za posojeno opremo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.