“Letos pa RES gremo v Švico na štiritisočak!” smo bili že avgusta glasni na sestanku. Po dolgem usklajevanju smo izbrali Weissmies, a glej ga zlomka! Bližje kot je bil vikend, slabša je bila vremenska napoved in tako so se naši cilji pomikali se bolj na vzhod. A začuda so bile dan pred odhodom vse koče že fully booked in šele 12 ur pred planiranim odhodom je končno priletel mail od Načelnika, da je prenočišče rezervirano.
V soboto ob 7h se je pred društvom zbrala udarna ekipa: Milan Velikonja, Radovan Mikluž, Erik Pavuša (AO Lj Matica), Jan Klanjšček, Mitja Mikuž, Aleksij Kraljič, Rok Mirt in Jana Piculin. Stlačili smo se v kombi in gas! Še dobro, da smo med blebetanjem neumnosti omenili tudi Weisskugel, Milan je namreč vozil v prepričanju, da gremo na Ortler! 😀 Na srečo v poznavanju gorstev krepko prekaša novo generacijo in je zato hitro preračunal pot do pravega izhodišča. Kdo sploh rabi GPS!
Po 6 urah pritoževanja smo parkirali v dolini Val Senales (Schnalstal), obuli telovadne copate, zimske čevlje navezali na nahrbtnike in vzeli pot pod noge. Slabi 2 uri ležerne hoje in že smo bili na 2842 m.n.v. pri koči Bellavista (Schone Aussicht). Ura je bila 16 in bili smo na cilju. Kako v tem primeru prebijejo popoldan člani alpinističnega odseka? S potenjem seveda. Odvrgli smo sintetična oblačila, se ovili v mehke bele brisače in polili nekaj zajemalk vode čez razbeljene kamne na peči. Počakali smo, da so se skozi pore izločili vsi dolinski strupi, na terasi izvedli še pozdrav zahajajočemu soncu in se usedli k večerji s 5 hodi. Riž z žafranom, ingverjeva juha postrežena v skodelici za cappucino, zrezki na metini posteljici, žlička panne cotte… Spali smo na čistih rjuhah v sobi z vonjem po lesu in na sploh so nam manjkale samo polo majice in hlače na črto.
Po dobri regeneraciji smo v nedeljo zjutraj ob 7h štartali proti vrhu. Od koče smo se najprej spustili za 100 višinskih metrov, sledil pa je zložen vzpon do postaje žičnice Teufelsegg (ki poleti ne obratuje), kjer smo pustili odvečno kramo in se preobuli v zimske čevlje. Po mnenju večine prehitro, saj smo še dobršen del poti hodili po kopnem. Šele na koncu grebena, ki razmejuje Avstrijo in Italijo, se namreč začne ledenik. Na srečo smo imeli s seboj novopečenega mlajšega pripravnika, ki nas je podučil, kako se pravilno navezati. Sicer pa smo bili ta dan edini, ki so čez ledenik hodili v navezi in s polno zimsko opremo, saj so bile razpoke dobro vidne. Tiste, ki smo prvič videli takšno pokrajino, nas je ledenik s svojim dolgim razbrazdanim jezikom tako navdušil, da smo si morali vsako razpoko pobliže ogledati, jo preskočiti, se poslikati in na sploh izgubljati čas 😀
Sledil je ovinek pod grozečimi seraki, zaradi katerih so naše gosenice pospešile tempo in že smo bili na nekakšnem platoju, kjer smo se razvezali. V nadaljevanju je strmejši del po trdem, starem ledu dodal kanček resnosti celotni turi, ki jo je za konec popestrilo še praskanje po skalnem skoku (II) na vrh. Tam smo stali okrog 11.30.
Sestopili smo po isti poti do žičnice, od tam pa peš po smučišču do kombija. Tura ni prava, če ob pivu ni zgodbe in tokrat se je zgodba začela, ko smo že mislili, da je vsega konec. Na kratko: nihče ni opazil, da smo pustili prižgane luči, ki so izpile akumulator da zadnjega elektrona energije. Tako so fantje za finiš potiskali kombi še nekaj km v hrib, jaz pa sem za njimi tekla tako hitro, da jih nisem uspela niti poslikat ;D;D
Prvi tradicionalni švicarski štiri tisočak s savno je bil uspešen, komaj čakamo naslednje edicije!
Jana
