Rokove noči s prijatelji

Ne, ne gre za prispevek o študentskih žurih, čeprav so vmes tudi študentska leta, ampak za dolge noči*, ki sem jih preživel s prijatelji.

Gostovanje spletne strani smo ravno podaljšali, a ker v zadnjem času nimam nobenih vzponov, sem se odločil da bo ta prispevek nekoliko drugačne oblike. Upam, da bo koga spodbudil k razmišljanju o tem, da alpinizem ni zgolj uživaško plezanje po sončku in nasmejani obrazi, ki jih vidimo na socialnih omrežjih, ampak ima tudi svojo bolj napeto plat.
Po drugi strani pa ravno tako upam, da bo kdo ugotovil, da to, da te ulovi tema, dež, policijska ura…, ni nič tako groznega, če le ostaneš miren in zbran. Bolečine pozabiš že naslednji dan ko se malo naspiš, zgodbe pa ostajajo (če koga res zanimajo, naj nas pride pogledat v živo, pa kaj za pit naj prinese 🙂 )

Prvi pristop na Triglav
Z Natašo sva se nekega poletja dogovorila, da greva plezat Dolgo nemško smer v Steni. Takrat je bil to zame najdaljši podvig, in nekako nisem imel pojma v kaj se spuščam, a z Natašo sva se ujela, oba sva bila uplezana, in sva šla. Smer sva preplezala nenavezana, vsak s svojo polovico dvojne vrvi na hrbtu (obe sta kasneje prišli prav!). Podaljšala sva si turo še direktno na vrh in zgodaj popoldan že stala poleg Aljaževega stolpa. Obe polovici vrvi sta končali na moji riti, nato pa sva sestopila v Vrata. Za fanta brez kondicije je bila to zelo naporna tura, a vseeno gre za eno časovno krajših tur, omenjenih v tem prispevku, saj sem bil okrog dveh zjutraj že doma v postelji.

Postna smer v Rušici
Z Danijelo sva se nekoč, na moj predlog, spravila plezat omenjeno smer. Začela sva v redu, in še danes ne vem kako, a tik po detajlu smeri naju je ujela noč. Zadnjih nekaj raztežajev sem plezal s čelko, tako da sva hitro po polnoči že videla luči v Zasavski koči. Namesto, da bi se usmerila direktno proti njej sva se začela spuščati proti mulatjeri, vmes sva se spustila ob vrvi nekaj metrov čez skalni skok, tam se je vrv zapletla, sledilo je reševanje le-te… Rezultat? Ob 3h sva prišla do mulatjere, sledil pa je še naporen sestop v Trento. Do avta sva prišla kakšnih 26 ur po odhodu. V glavnem, sestopa se peš 😀 Verjetno ena mojih fizično najbolj napornih tur in takratni rekord po številu neprespanih ur. Danijela od takrat ne gre več z mano plezat. 😮

Via Dimai v Tofani di Rozes
Te ture sva se s Filipotom lotila zadnji dan tabora v Dolomitih. Tipična “glava bi, a telo ne zmore” tura, saj sva bila po celem tednu plezanja že krepko utrujena, plezala sva počasi, in do konca dneva prišla komaj do polovice smeri. Premlevala sva, ali naj prespiva in drugi dan nadaljujeva do vrha, ali pa poskusiva srečo s spusti po vrvi. Ker me je že zelo zeblo, sva se spustila in na srečo imela le nekaj spustov, tako da sva bila do polnoči že nazaj v šotoru. Cilje izbiramo psihofizičnim sposobnostim primerno. Ture tehnično gledano nisva končala, se je pa tisto noč razdivjala nevihta…

SZ steber v Srebrnjaku
Tudi te ture tehnično gledano nismo končali in dol smo prišli še podnevi, a se mi je vseeno zdelo v redu, da jo omenim.
Plezat smo se odpravili z Jernejem in Danijelo, sredi stene pa se je Jerneju odlomil oprimek, tako da je poletel in se poškodoval. Na srečo je čez nekaj časa prišel k sebi in nama pomagal pri spustu. Nauk zgodbe je, da je dobro vsake toliko ponoviti izdelavo sidrišč za spuste in reševanje padlega. Zamudil pa sem tudi priložnost, da bi se peljal s helikopterjem, saj sva z Danijelo morala po avto. Najbrž bo še kdaj kaka prilika 😎

Nova centralna smer v Veliki babi
S Kim in Davidom smo se, medtem ko je večina pohajala po Paklenici, odpravili na Jezersko. Morda smo bili nekoliko počasni, bila je to tudi prva Davidova smer naprej, tako da smo sestopili v mraku. Na srečo vodi z vrha lepa, široka, markirana planinska pot, pri koči pa teče tudi voda. Zame verjetno ena najlažjih “nočnih” tur.

Lešarjeva peč
Tudi ta tura je za las padla v prispevek, saj smo do avta prišli še isti dan, resda tik pred koncem in že po temi. Z Lovrom in Nastassjo smo se odpravili plezat v Lešarjevo peč, a smo se na sredi ture odločili, da jo mahnemo po svoje. Ulovila nas je nevihta, ki je sprožila prave slapove vode čez steno. Res unikaten prizor. Kaj smo se naučili? V hribe nosimo vetrovko, telefoni morajo biti vedno polni in na letalski način, dobro je imeti nameščene zemljevide, potrebno je imeti kakšno “železno rezervo” hrane, ki jo je dobro pojesti če je sila, sestopit se da tudi v sandalih (a raje ne), fotoaparat naj bo vedno na turi, ključavnice, ki se odpirajo preko telefona so bedarija… V glavnem, veliko novega 😛

Centralna smer v Špičju
Tokrat sta me na turi spremljala Iza In Urban. Začeli smo pozno, in tako tudi končali. Namesto sestopa po Tumovi pa smo šli okrog riti v žep in sestopili mimo Sedmerih jezer. Turo začnemo čim bolj zgodaj in uporabljamo preizkušene sestope.

Zeleni žleb v Velikem vrhu
Moja najnovejša dogodivščina, in prva v zimskih razmerah. Tokrat mi je družbo delal Erik, pozna pa sva bila zato, ker sva morala čakati da konča policijska ura, da sva se sploh lahko odpravila. Na srečo so bile v smeri dobre razmere, sestop sva že nekoliko poznala, bila sva dobro opremljena in v avtu je imel Erik še zalogo Kokte s pretečenim rokom 😀

Gor in spet nazaj
Tukaj so bili prijatelji z menoj bolj v mislih, ceprav sta mi Vanja in Mitja M. vmes poslala e-pošto. Zgodba nas uči, da je dobro preveriti kam se odpravljamo, in se potem tudi držati opisa, drugače se lahko vse skupaj slabo konča. Zame gotovo psihično najbolj naporna tura.

Upam, da se bo našel še kak prijatelj ali prijateljica, s katerim bova skupaj preživela noč (ali vsaj dan). Morda bi bili tisti trenutek raje kje drugje, a zgodbe nas bodo še dolgo povezovale.
Naslednjič pa raje… kaj splezat.

* – Kakšna tura je končala še podnevi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.