Zadnji mesec smo bili aktivni tudi na področju izobraževanja, saj smo svoje znanje in izkušnje predajali tečajnikom.
1. vaja – hoja v zimskih razmerah
Prvo vajo, kjer smo se učili najpomembnejših veščin v snegu (zaustavljanja zdrsa, prereza in preverjanja trdnosti snežne odeje, ter hoje z derezami v snegu), smo izvedli kar v “domačih” koncih, in sicer nad planino Leskovca, pod Leskovškim vrhom (Maselnikom) konec januarja.
2. vaja – ledno plezanje
Za zapis o drugi vaji se je potrudil Filip.
V nedeljo, 13 februarja se je odvijala 2. vaja zimskega dela alpinisticne šole.
Filip
Tečajniki so se ob 7.00 zjutraj zbrali pred planinskim društvom v Novi Gorici in nato se v spremstvu inštruktorjev odpeljali v Mojstrano, v ledno lezališče Mlačca. Ob prihodu v plezališče je inštruktor Pavle najprej pokazal in obrazložil razliko med različnimi tipi orodja s katerim plezamo po ledu, varovalnih naprav, ter tehniko plezanja in napredovanja po slapovih. Vaja se je nadaljevala s konkretno prakso v plezanju. Vsi udeleženci so plezali na “top rope”, po različno težkih slapovih.
S tem so pridobili občutek stabilnosti na ledu in zaupanje v ledno orodje s katerim plezamo. Ko so se vsi tečajniki dovolj naplezali se je tečaj nadaljeval z obrazložitvijo ustvarjanja sidrišč v ledu, pravilne izvedbe sidrišča abalakov, in v skrajnem slučaju tudi spust po enem vijaku in kako tudi tega poberemo za sabo. Po natančni obrazložitvi in prikazu je vsak od tečajnikov tudi vse to ponovil in prikazal .Po končanem tečaju so vsi skupaj nazdravili na uspešno izpeljano vajo s kozarcem tople pijače
3. vaja – manevri v zimskih razmerah
Na tretji vaji, ki smo jo izvedli na Mangartski planini, smo se naučili še gibanja in varovanja v snegu, na ledeniku, reševanja iz ledeniške razpoke, uporabe lavinske opreme, ter spusta na cepinu.
4. vaja – ponavljanje naučenega
Na vaji smo ponavljali vse naučeno in se pripravljali na izpit. Srečno!
V nedeljo 27. najkrajšega meseca v letu se nas je nekaj tečajnikov odpravilo na zadnjo zimsko vajo alpinistične šole, katere cilj je bil utrjevanje pridobljenega znanja iz prejšnjih vaj. Prvotni načrt je bila izvedba vaje na Vršiču, vendar smo destinacijo raje zamenjali za nekoliko bližjo planoto pod Mangartom v zameno za kratko kavo v Bovcu. Na parkirišču smo se s težavo izkrcali iz prijetno toplega avta v človeku nekoliko manj prijazne razmere, se preobuli, ter odpravili proti zasneženim pobočjem v spremstvu ostrega vetra in redko padajočih snežink. Za razliko od prejšnje vaje, ko se nam je na isti poti udiralo do kolen, smo tokrat hodili po trdem terenu, kar nam je prihranilo moči, ki smo jih kasneje potrebovali za reševanje onemoglih soplezalcev iz ledeniške razpoke. Kmalu smo našli primerno strmo mesto za prikaz ustavljanja s cepini. Pogumno smo zagrizli v strmino in se nato nekoliko manj pogumno po njej s cepinom v roki tudi spustili. Ko so bili inštruktorji zadovoljni s prikazanim ustavljanjem, je bil čas, da preverimo, če je bila snežna odeja po kateri smo se ravnokar brezskrbno spuščali sploh stabilna. Naredili smo prerez snežne odeje nato pa še preizkus stabilnosti snežne odeje po norveški metodi. Po ugotovitvi, da snežna odeja ni najbolj stabilna smo se odločili, da ponovimo iskanje zasutih s pomočjo plazovnih žoln, ki so jih inštruktorji skrili. Sledilo je obujanje znanja iz gibanja naveze v snežnih razmerah in prikaz izdelave sidrišča na cepinu, ki smo ga tudi preizkusili z simuliranjem padca tako prvega kot drugega v navezi. Za konec smo prikazali še gibanje ledeniške naveze in reševanje padlega iz ledeniške razpoke, ki je bil tokrat prav prijeten manever, saj nas je vsaj nekoliko ogrel. Z vajo smo končali zgodaj, saj so nas inštruktorji vseh manevrov v prejšnjih vajah dobro naučili zato je vse potekalo tekoče. Sledil je še sklepen del vaje z okrepčilom z pico, sirom s solato in pivom.
Jan
