Vsi poznamo Triglav kot najvišjo goro v Sloveniji in vsi vemo, da ima ta na severu mogočno steno, eno večjih v Vzhodnih Alpah.
Z Deanom sva se zmenila in šla pogledat, kako zgleda Stena od blizu. Kot se za dva neizkušena spodobi, se seveda odločiva za najlažjo smer, slovensko smer, ki je bila po zapisih prva preplezana smer v Steni (1890, Ivan Breginc, trentarski lovec in kasneje gorski vodnik, sam in brez varovanja, med preganjanjem visokogorske divjadi).
Smer ne predstavlja tehničnih težav; tu pa tam je treba čez kak zagozden balvan ali pa splezati kakih 10-meterski vertikalni skok, ocenjen maksimalno s III stopnjo. Visoka je 750 m, kar zahteva zbranost v orientaciji. Naj spomnim, da so bili pozimi v območju smeri opravljeni tudi že spusti na smučeh.
Dvakrat sva se v smeri malce izgubila, prvič na samem vstopu, drugič pa malo više pred Macesni, ampak sva hitro ugotovila, da sva zašla. Više nama je šlo v redu: Bele plate, Bučerjeva stena, vpisna knjiga, Zlatorogove police, Slovenska grapa (kljub slabi zimi sneg še vztraja), levo odcep za Prevčev izstop, naravno okno, Frelihova polica, Slovenski stolp. Varovala sva se raztežaj na vstopu in na izpostavljeni Frelihovi prečki.
Videla sva, kje se smeri priključi Zimmer–Jahn izstop Nemške. Med sestopom sva se kopala v mrzli Triglavski bistrici in ponosno gledala opravljeno pot v steni. Pogled pa je že silil v desno, kjer poteka Nemška smer … morda bo prav ta naslednja v Steni?
Bravo momci!
Smer ni enostavna zato tudi polna zodoščenj… iskrene čestitke
Bravo!