Po neuspelem zimskem poskusu v Stebru ob Kamenkovem kaminu, sva se z Erikom Pavuso odločila, da greva v petek, 13. 1., preverit razmere v Planjavo v smer s primernim imenom za trenutne temperature – Kratkohlača.
Budilka zazvoni ob 4:03, pozajtrkujem v družbi cimrov, ki so se ravno vrnili iz žura in ob 4:45 se že peljeva proti Jermanici. Ob 6h odrineva od avta v polni bojni opremi, ki poleg snega nekoliko višje upočasni hojo v hrib, kljub temu pa pot do pod stene mine hitro ob občudovanju sončnega vzhoda. Poleti sva se naučila, da je bolje, če se melišča in rušja ne prečka ob velikem balvanu, kot to omenja Mihelič, zato se vzpneva še nekoliko višje in ga prečiva šele, ko ni več sledi o rušju in se nato spustiva nekoliko dol do vstopa. Pod vstopom pustiva nekaj nepotrebnih stvari in ob 8:30 vstopiva v smer, kjer pa tokrat ni sledu o vstopnem klinu, ker je ta pod snegom.
S prvima dvema raztežajema opraviva kar hitro, začini ju le en previsni del in kakšna plata, v kateri cepini in dereze pač ne delujejo najboljše. Tako se znajdeva na gredini, ki bi predstavljala možen izhod, če bi nama naslednja dva raztežaja povzročala prevelike probleme. Naslednja dva raztežaja potekata po žlebu, za katerega sva imela v spominu, da pozimi ne bi smel povzročati večjih težav, saj sva predvidevala, da bo zasnežen ali pa da naju bodo pričakale vsaj pomrznjene trave. V resnici pa naju je v žlebu pričakala majhna količina nepredelanega snega, ki je bil le v napoto, s travami si je sicer sem in tja dalo kaj pomagati, vendar je plezanje na koncu spet potekalo bolj ali manj po platah. Na srečo je bilo snega tako malo, da se ni preveč klinov skrilo.
Najzabavnejši je bil zadnji del žleba, ki sva ga plezala po levi strani, potem pa je bilo potrebno prečiti v desno. Eriku je to nekako uspelo, z mislijo, da ima pod sabo dobrega frenda in jebico za psiho. Pri prečenju se en cepin odloči, da se ne bo več držal skale, na srečo pa je drugi bolj zvest in z nekaj sreče reši Erika pred testiranjem kvalitete tiste jebe pod njim. Z nekaj gimnastičnimi vrlinami se mu uspe skobacati do štanta pod kaminom. Po zajedi sledi raztežaj po kaminu, zaredi katerega je Erik s seboj vzel tudi plezalke, vendar je kmalu ugotovil, da s plezanjem v njih in brez cepinov ne bova prišla daleč, ker je snega v kaminu ravno toliko, da so pomrznile vse poličke in oprimki. Sledi poskus obvoza levo od kamina, kjer Erik v plezalkah uspe preplezati pol raztežaja, nakar naleti na prevelike količine snega, zato ga spustim do štanta, kjer se preobuje in znova poskusi z zimsko opremo. To se izkaže za boljšo opcijo.
Višje v tem raztežaju kamin zapre zagozdel balvan, katerega sva oba poskušala objemati in preplezati čez na vse možne načine, na koncu pa sva oba prečila levo od njega. Po preplezanem raztežaju se, misleč, da sva že skoraj opravila s turo in glede na preostali čas do teme, odločiva, da preplezava celotno smer. Naslednja dva raztežaja sta bila nekoliko lažja, pomrznjene trave so prav prijale po nekajurnem praskanju po skali, še vedno pa se najde v njih kak skalni skok. Skozi okno potegneva nekaj metrov štajerca in nato namesto po grebenu izplezava po grapi levi od njega. Na vrhu smeri sva ravno ob sončnem zahodu ob 17h. Poleti sva se tu razvezala in do markirane poti poplezavala po lažjem terenu, kar pa nama v trenutnih razmerah ni preveč dišalo, zato se odločiva, da se bova varovala še naprej. Že utrujena od celodnevnega plezanja nama je bil ta del kar nekoliko odveč, pa tudi urejenih sidrišč ni bilo več, zato sva jih morala sama nabijati. Morebitnim ponavljalcem sva v zgornjem delu pustila zabit klin, enega pa sva poslala v dolino.
Ob soju čelnih svetilk se počasi premikava proti markirani poti, ki pa v zimskem času ni nič shojena, zato sva priplezala že nekoliko višje. Varovana sva preplezala še zadnjo prečko, nakar sva s pomočjo telefona le uspela izslediti približen potek poti. Po bolj improviziranih zadnjih dveh sidriščih na cepinih in lednem klinu, zabitem v travo, se odločiva, da vrvi pospraviva. Na hitro nekaj pojeva in popijva ter se hitro odpraviva naprej. Na sestopu do Kamniškega sedla nisva našla nobene sledi predhodnikov, zato sva si sama utirala pot čez zelo spreminjajoč sneg. Ob 20h sva končno na sedlu, kjer si hitro porazdeliva opremo, pojeva zadnje drobtinice in ponovno sestopiva pod steno po opremo, ki naju pridno čaka. Od tam sestopiva kar po zasneženem melišču, kjer naju nižje na srečo pričaka uhojena pot, ki vodi skozi manj zaraščen del rušja. Avto naju je na parkirišču pridno čakal 16ur in je komaj čakal, da naju odpelje proti udobni postelji.
Plezala sva Jan Ferjančič in Erik Pavusa.
