ZAPISALI: EVA KOŠIR IN JANA ŠIMAC
Da vas naslednji zapis v nadaljevanju ne bo preveč zmedel, naj povem, da so to vtisi dveh navez, ki sta se minuli podaljšani vikend potepali po Dolomitih. Priporočam, da prispevek preberete zvečer, ko vam ne ostane veliko drugega dela, namesto klasičnega »scorlanja« po telefonu – aja, pa seveda, očala gor! Potrebne je tudi nekaj koncentracije. Prispevek je poln fotografij, ker se je v takšnem okolišu težko fokusirati zgolj na plezanje in tako tudi zaresne ture, ki se ti razvlečejo v pozno zvečer, nekako postanejo manj napete ter prežete z naglico in mislimi v stilu »zdaj se mi pa res ne da več, a lahko že končno izplezamo?«
Kakorkoli, nenačrtovano smo se na istem prostoru dobili Jan in Eva ter midva z Rokom. Število naših članov se je sicer do konca vikenda še nekoliko povečalo, a o tem več na koncu.
Prvo noč smo prespali na prelazu Valparola, kamor je Janu in Evi uspelo priti pred nama, kljub poznejšemu štartu – saj je naju zaustavila prepoved prometa, ki zaradi podora v San Vitu di Cadore omejuje promet v primeru dežja in med 21. uro in 6. uro zjutraj. Sledil je obvoz.
Kot pravi Eva, sta jima bila Passo Falzarego in Passo Valparola že poznana in se niti nista trudila iskati drugih lokacij. Zastonj nasvet, ki vam ga Eva ponuja je , da se lahko zjutraj prekotališ iz postelje pod steno – in ta nasvet smo tokrat upoštevali vsi štirje. Jan še nekoliko bolj saj je parkiral direktno pred tablo NO CAMPING!
Zjutraj razmere niso bile ravno idilične. Veter, ki je krepil mraz v zaenkrat še senčni steni Lagazuoi Piccolo, ni kazal na to, da bi se umiril. Po kavi in zajtrku smo se vseeno premaknili pod steno, kjer ni bilo kaj dosti drugače. Nohtanje ni popustilo do polovice smeri, ko se je prikazalo sonce.
Jana: Z Rokom sva preplezala podaljšano verzijo Via M. Speciale (M predvsem zato, ker se Italijani ne znajo zmeniti, ali gre za Mirka ali Maurizia). Smer je v začetku lepa – kompaktna skala, polna šalc in lepih prehodov, po sprehodu po krušu pa se nekako sfiži, tudi orientacija postane malce zahtevnejša. Vseeno priporočljiva smer, ki za večjo varnost zahteva set metuljev. Smer ponuja kar nekaj izstopov. Midva pod vrhom izplezava nekakšno varianto.
Eva: Z Janom sva se odločila za plezanje smeri Via del Tetto. Smer je ponudila lepo plezanje enakomerne težavnosti, za varovanje so prišle v poštev predvsem gurtne preko skalnih ušes, na dveh štantih pa sta bila tudi svedra. Sama orientacija je Janu delala težave v drugem raztežaju, drugače pa je bila smer precej jasna. Smer sva tudi podaljšala preko zanimivega previsa (V, 100 m).
Ker se je za petek kazala res lepa napoved, je to potegnilo za seboj tudi logično izbiro smeri – najdaljše od planiranih.
Eva: Z Janom sva ostala pri isti steni. Izbrala sva smer Pera Forada. Že na parkirišču sva opazila eno navezo na vstopu v smer, zato sva hitro opravila jutranji ritual kave in zajtrka ter se tudi sama odpravila do vstopa. Smer se začne na dokaj očitni temni plati (malo bolj levo se začne sosednja smer Ibex), ki pa ni tipična plata, ampak dolomitska plata z ogromno oprimki. Takšna je bila tudi celotna smer – enakomerno zahtevna, popestrena pa z 8. raztežajem, kjer je ocena V zahtevala nekaj več razmišljanja. Temu je sledil 9. raztežaj z detajlom smeri (VI-) in nekoliko previsno lusko, ki sva jo preplezala z nekaj gibi. Celotna smer je bila v težjih delih dobro navrtana, prav tako vsi štanti, vmes pa je še vedno prav prišla kakšna gurtna skozi skalno uho.
Jana: Več priporočil, pa tudi lanskoletna lepa plezarija v smeri Alverà/Pompanin v Primo Spigolu, so naju prepričali v daljšo klasiko – Via Constantini Ghedina v drugem stolpu.
Medtem ko sta Jan in Eva hitro pospravila vse raztežaje, sva se midva zapletla v celodnevno turo v mogočni Tofani. Kljub hitremu začetku naju je najprej ustavil peti raztežaj, ki ima kar nekaj zahtevnih odsekov in je po najinem mnenju težji od detajla, potem pa še šesti, kjer se v štartu skriva lepo, malce previsno plezanje, ki mu sledi zračna prečka z detajlom. Bolj kot detajl naju je sicer zaustavljal helikopter, ki je v sosednjem stolpu reševal poškodovanca. Not-so-fun fact: v nadaljevanju smo zasledili, da si je havajski plezalec – ja, prav ste prebrali – pri padcu v drugem raztežaju zlomil nogo. Helikopter in prečke očitno niso moja kombinacija, tako da je drugo polovico raztežaja s prečko (v sredi je štant, najverjetneje za manjšanje trenja) izplezal Rok. Ob pogledu na uro naju je resno zaskrbelo, tako da sva morala v naslednjih 14 raztežajih konkretno pospešiti.
Za nameček se je občasno ob nama pojavljala še naveza Avstrijcev, v kateri se prvi plezalec, ki je imel očitno precejšnje plezalske sposobnosti, ni držal nobene smeri in ne skice. Dekle za njim je večino časa žemarilo. Plezala sta vsepovsod, midva pa sva kaj hitro ugotovila, da jima ne gre zaupati – četudi se nama je mudilo. Kljub temu se nama je pripetil prehiter zavoj v desno. Namesto spusta je Rok izplezal kamin, jaz pa raztežaj z blagim previsom, da sva dosegla polico, kjer je stal možic (ne klin, prusik ipd.), ki naju je vrnil v smer. Druga naveza je vrh dosegla sredi stolpa, kjer zaključi smer Via Sognando l’Aurora, midva pa v najini smeri – kot se spodobi – še pri svetlem.
Kljub opisom o opremljenosti smeri ne morem trditi, da je temu res tako. Smer je sicer zelo obiskana, klinov v posameznih raztežajih pa ni kaj dosti, z izjemo detajla, ki je dobro opremljen. Nekateri štanti niso več zaupanja vredni in potrebujejo ojačitev. Orientacija prav tako ni najlažja v vršnem delu se lahko zanašaš le še na skico, klinov praktično ni. Priporočljivi so metulji – celo več kot en set. Priporočam tudi kladivo in kline za primer, da se kaj zalomi, čeprav razni zapisi in vodnički pravijo drugače.
Dolge smeri so prinesle dan za počitek. Jan in Eva sta sicer poskusila s smerjo Cengia Martini, Lagazuoi Piccolo (IV/V, 160 m), a ker je isto smer v istem trenutku hotelo plezati preveč navez, sta raje zavila v Cortino na pico. Nadaljevanje dneva smo preživeli ob vodi in igranju briškule. Če ste mislili, da je naveza Tolmin – Ribnica kaj slabša od sicer bolj južne primorske naveze, se motite. Kljub temu, da se morava z Evo še izuriti v izmenjavi skrivnostnih signalov, sva dobili posamezne bitke – vojne pa tako ali tako še ni konec.
Zvečer sta se nam na parkirišču, kjer smo se utaborili za spanje, pridružila še Mateja in Rok, ki sta ravno krenila na aktivni dopust. Po celem dnevu lenarjenja je sledila debata o smereh. Naše druženje je na hitro prekinila nevihta.
V nedeljo je vsaka naveza opravila s po eno smerjo. Vsi smo naleteli na kar nekaj sicer pričakovane gneče, a se nihče od nas ni obrnil.
Jana: Midva z Rokom sva se lotila Via Dibona v Torre Grande di Falzarego ujeta med naveze Italijanov in Poljakov. Smeri ne moreva bolj pohvaliti. Ponuja same lepe raztežaje – kot pravi spletni vodnik: molto bella. V vršnem delu ponudi zelo raznoliko plezanje skozi zajedo, ki se spremeni v kamin in na koncu v nekakšen stolpič. Možno je plezanje znotraj in zunaj njega. Potreben je set metuljev, orientacija je več kot dobra.
Eva: Z Janom sva tudi zadnji dan vztrajala v Lagazuoi Piccolo, edina prosta pa je bila Ardizzon. Prva dva raztežaja potekata po črni lisi z zelo lepimi šalcami ter krajšim in zelo lepim previsom v prvem raztežaju. Tudi naslednji raztežaji naju niso razočarali, nikjer pa niso dosegli ocene V-. Temu mnenju se je pridružila tudi naveza, ki nama je delala družbo. Smer ni bila navrtana, štanti so bili večinoma že urejeni na skalnih ušesih, vendar so prusiki delovali že precej zdelano, zato so bile gurtne in kevlarji ponovno najini najboljši prijatelji. Za konec je sledil sestop z enim abzajlom in ponovno pica v Cortini.
Mateja in Rok sta po naših priporočilih uspešno preplezala Via del Tetto v očitno najbolj priljubljeni steni vikenda, družbo so jima delali Rašičani.
Za konec naj vam še razkrijem, da smo si punce na lastne oči ogledale dogodke možnega moškega tabora. Seveda bi fantje tudi plezali. Popoldne bi pa najverjetneje zapravili za debato o tem, katera od različic sicer istega modela kamp stola je bolj udobna in ima boljši žep za pivo – seveda bi temu sledil natančen test.
Preplezane smeri:
- Lagazuoi Piccolo, Trapezio: Via M. Speciale, V+, 395 m
- Lagazuoi Piccolo, Trapezio: Via del Tetto, IV, 180 m + V, 100 m
- Tofana di Rozes: Via Constantini Ghedina, VI-, 628 m
- Lagazuoi Piccolo, Trapezio: Pera Forada, VI-, 470 m
- Lagazuoi Piccolo, Trapezio: Ardizzon, V-, 180 m
- Torre Grande di Falzarego: Via Dibona, V+, 350 m