A veste, kako je? Dokler sva dve ženski na kupu, gre – pri treh pa je običajno že kreg, na koncu že spletkarimo. Še posebej, če bi bila ena rada glavna in držala vse niti v rokah.
Midve s Cecilio sva jo bolj kot ne danes hoteli za druženje – da ne bomo samo plezali, se lahko tudi družimo.
Na Vršiču nama nekaj pred deveto prijazna fanta, ki usmerjata promet, pomagata zaparkirati še v enega od zadnjih prostih mest. Pol ure dostopa in sitna zajeda za dobro jutro. Nisem še pri volji za plezanje, niti sama ne vem, a bi se tlačila not ali ven. V nadaljevanju me pričaka (baje vedno) mokra sestra prve, ki pa je bolj plezljiva.
V prečko krene Cecilia. Na začetku sva kar previdni, a kaj kmalu ugotoviva, da se Madonna očitno lepo razume z nama, midve pa z njo. Lahko bi pile skupaj kavo. Napaka! Prečka je res veliko manj srh vzbujajoča, kot deluje od daleč, stopov dovolj, oprimkov tudi, varovanja tudi ima le nekakšen “podrt” začetek. Vmes imava bližnje srečanje s helikopterjem, ki ima akcijo na sosednji Slemenovi špici. Zaradi dolžine prečke, ki preseka celotno steno, lahko nastane kar precejšnje trenje, zato svetujem pogostejše štante. Midve jo pospraviva v treh raztežajih – bi se pa dalo tudi v dveh. Še najbolj neprijeten je prehod okoli vogala, ki ga srečaš na poti – ampak nič posebnega.
V tem območju je pod strehami možno ugledati sidrišče na dveh zarjavelih klinih, ki je povezano s prusikom, poleg pa je pripet polomljen frend št.5. Prihranite si čas in spust in dalje nadaljujte proti koncu prečke (takoj ko zlezete iz krajšega navpičnega predela nadaljujte desno proti koncu prečke – pred tem je opaziti tudi štant na dveh profilcih).
Prečki sledi previs (naj vas ne zavede že omenjen pokončen del nekje takoj za vogalom – to ni to, prečko je treba končati). Je kratek, sladek in malo nelagoden (sicer bolj za drugega kot za prvega)ker štrik vleče iz smeri, po moje bližji spodnji meji petice. In tukaj se baje težave končajo.
Gospa, ki je pred tem z nama že skoraj pila kavo tu pokaže malo zahrbtnosti in hitro se sporečemo. S Cecilio se odločiva za Frenkovo »platasto« varianto. Madonna je proti. V skici piše, da si skala po tej varianti zasluži oceno 5+. To je sicer res. Že po nekaj metrih prečke skala postaja vse lepša, kompaktnejša, ob koncu polna vdolbin, ki služijo kot male stopničke in udobne šalce. In ko se zazreš v prvi Frenkov raztežaj, ugledaš točno takšno nadaljevanje.
V varianto, ki se z oceno giblje med IV+ in IV- krene Cecilia. Luknje in poličke seveda so – a malo vlažne. Ko se skala postavi pokonci, varovanja zmanjka, prostora za namestitev tudi. Cecilia se vrne na štant, čeprav poskusi kar nekaj variant. Očitno smo že na stopnji krega (that escalated quickly). Nič, poskusim še jaz. Ko se tudi sama premislim na istem mestu in že začnem s spustom, se odločim, da Madonni pač ne bom prepustila zmage (beri: vponke) kar tako. V edino možno poko zbašem rumenega frenda, kar odvzame kar veliko psihološko breme. Splezam najbolj navpičen del in končno ugledam klin, naslednjega pa spet ni videti nikjer. Strmina sicer nekoliko popusti, a sama ne dobim nobenega pametnega mesta za varovanje. Nekako zrinem še do naslednjega klina (zelo previdno in počasi). Tam se smer položi, z vpetjem kompleta v klin in novim prehodom okoli vogala, se pa seveda poveča trenje. Komaj se privlečem do štanta, kjer ugotovim, da sem še brez gurtne (spletke so!). Štant iz štrika torej.
Naslednja raztežaja pospraviva na hitro. Madonna se z nama očitno ne pogovarja več v sovražnem tonu.
Šele doma mi uspe prebrati, da varianta ni preveč opremljena, poleg tega pa sva obe mnenja, da je možnost za nameščanje varoval kar slaba.
Kljub temu, da očitno s smerjo nismo bile najboljši ženski trio, moram reči, da je smer lepa. Skala nadpovprečna za naše hribe. Prečka, ki prevladuje vsaj v tretjini smeri, pa veliko prijaznejša, kot zgleda na pogled, še vedno sicer izpostavljena.
Cecilia, se je sicer ravno vrnila iz plezanja v granitu in občutki znajo zavajat:)
O smeri pravi še tole:
Ko prideš z granita na apnenec, te kar strese. Jaz sem danes doživela pravi šok. V opisu smeri piše, da je skala dobra. Ja, na nekaterih mestih res drži, a večino časa sem imela občutek, da plezam po kupu jajc.
Dolga in izpostavljena prečka je glavna značilnost smeri. Na skici sicer izgleda krajša, v resnici pa moraš kar dobro potegniti naprej. Po prečki naj bi sledil previs, a je v resnici to bolj en sam prestop na poličko in pomik v desno. Midve sva nato izbrali varianto v desno, ker naj bi bila tam skala lepša, a se je dalo res komaj kam zatakniti varovanje. Velika pohvala Jani, ki je brez oklevanja potegnila cug.
Na splošno je smer super, le pripravljen moraš biti na nekaj naloženega kamenja in kar nekaj runoutov.
Poleg kladiva in klinov (enega smo tudi zabili, enega zgubili) je dobrodošel set metuljev.
Priporočava (a ne za začetne smeri), iz previdnosti peljite kakega fanta s seboj, no ali pa zavijte raje v originalno smer:)