Ta ima že dva tedna dolgo brado, pa vendar mislim, da si zasluži zapis, preden se v zbirko dopolni še kakšen, predvsem zato, ker opisa kakšnih drugih alpinističnih odsekov o tej smeri ni.
5.9 sva se s Cecilio odpravili ponovno proti Pontebi. Vreme je sicer kazalo vse možne različice in razplete, od dežja ob 14. h, 17. h pa tudi varianto, da ga sploh ne bo. Tokrat je zmagala zadnja različica.
Parkirava pri bivši mejni kasarni Franco Marta in se odpraviva do znane baite Winkel, ki že od daleč sije v rdeči barvi. Ker greva v vzhodno steno, je še pred kočo potrebno obrniti proti levi in slediti poti 433 Alta Via CAI Ponteba. Pod smerjo sva v dobri uri in žreb določi, da starta Cecilia.
Začetni raztežaj ponudi plezanje čez plato z veliko oprimki in stopi, ki zapelje v širši kamin. Drugi raztežaj krasi prečka v levo, ki se zaključi na travnati polici. Raztežaj ni posebno dolg, s soplezalcem se da lepo sporazumevati, ni pa pretirano opremljen. V prvi detajl, ki je širša poč, krene Cecilia. Poč je lepo plezljiva in se usmerja rahlo proti levi. Na tej točki si lahko smer otežite in zavijete v varianto Lomasti. Po opisih se lepota smeri skriva v različici, potrebujete pa BD metulja številka 3 (baje več njih). Midve sva nadaljevali kar po originalni smeri.
V četrtem raztežaju sledi lepo, a precej izpostavljeno plezanje po robu stene – naredite nekakšen ovinek. Na koncu vas pričaka le en klin in prusik, vdet v skalno uho. Na začetku petega raztežaja zamenjava vlogi z namenom, da en detajl pripade Cecili in en meni. V prvem delu me tako pričaka zajeda, ki mi pusti, da si kar nekaj njenih oprimkov prilastim. Po zajedi se tudi kompaktnost skale ponovno vzpostavi na bolj udoben nivo. Sama zajeda ima dovolj klinov, teh pa zmanjka v najbolj ključnem momentu.
Na vrhu prečke lahko z navpičnim pogledom ugledate velik črn prusik. V kolikor vas bo zamikalo, da bi ga vpeli, ste se že tako rekoč odločili za varianto Mazilis (VII). Pogled v levo pa ponuja tanjši prusik, ki pripada podaljševalnemu kompletu, kateremu sledite, če želite nadaljevati po originalu. Ta je nameščen z nekakšnim namenom, da človek ne zarine (kot je to uspelo meni) previsoko, pač pa z vstopom v prečko začne nižje. Varovala je potrebno namestiti sam. Do konca raztežaja, ki potem vodi levo čez plate in ponovno po izpostavljenem ovinku na polico, pa mi jih je skoraj zmanjkalo. Tukaj zabijem dodaten klin, saj je ponovno v skali le en, namenjen zadnjemu štantu.
Zadnji raztežaj odpleza Cecilia. Na vrhu pa še nič ne kaže na dež.
Sestopiva po normalki, na voljo pa je še sestop po grapi. Pri prvi opciji se je potrebno še povzpeti po travnatem izpostavljenem terenu in po grebenu, preden ugledate pot. Se pa tudi ta deloma v nižjih predelih sprehodi čez nerodno grapo.
Smer je lepa, Cecili je bila posebej všeč, mene je malo presenetil kruš v petem raztežaju, a zgolj zaradi mojih visokih pričakovanj, ki jih imam do skale izven naših meja.
Smer je opremljena točno toliko, kolikor kaže skica na spletni strani Bergsteigen, in nič več, zato priporočam izdatno mero metuljev – morda celo več kot set, prav pa pridejo tudi št. 3, 2 in 1.
Vsekakor pa smer ne razočara.