Že v zimskih mesecih je na enem od sestankov padla ideja, da se letos izvede ženski tabor. Po več neuspelih poskusih, da najdemo datum, ki bi ustrezal čim večjemu številu članic odseka, smo na koncu le dobile primernega – drugi vikend julija. Zadnji sestanek pred vikendom smo se dogovorile še zadnje podrobnosti – kdo gre, kakšne so želje in seveda, kam bi sploh šle. Slednje smo večinoma poslušale predloge Tanje in upale, da se vreme, ki se je v začetku tedna že kisalo, vendarle izboljša.
V petek po službi sva kot prve iz Šempetra štartale s Kim. V največjem nalivu, med strelami in gromom. Cilj – v neposredni bližini Tolmezza, kjer nas bo pričakala še Andreja. Dobro uro za nami je štartala še druga skupina – Tanja, Katarina, Iza in Danijela. Veselo sva jim poročale, da se proti cilju vreme izboljšuje. Celo sonce se je pokazalo.
V poznih večernih urah smo se dobile na parkirišču pod plezališčem in Danijela je našla idealen kotiček za prespat. Na robu suhe struge smo se utaborile, pripravile večerni prigrizek, počvekale in pokušale sire.
Naslednje jutro smo se zbudile v sončno jutro in skala v plezališču je bila videti suha. Ravno med jutranjo kavo je prišla še Teja, tako da smo v polni zasedbi odšle do plezališča. Falesia del Monte Strabut, sektor Betania. Razdeljene v 4 naveze smo se podale v skalo, ki je ponujala kar nekaj razpok in razgibano plezanje, a žal tudi močno zlizane stope in oprimke.
Cel dan smo uživale v druženju in plezanju, naveze so se vedno znova premešale, ko smo iskale katero smer bi še katera želela splezati. Počasi so se sicer bližali temni oblaki, kot da so slišali, da je na kupu preveč žensk. Popoldan smo zaključile plezanje, Teja se je poslovila, me pa smo se lotile kuhati zgodnjo večerjo v družbi Điđija.
Ker dežja kar ni in ni bilo, smo to izkoristile in se po večerji preizkusile še v igri spljake. Igra je bila polna novih idej, izzivov in smeha, dokler nas prve kaplje niso pregnale na suho. Druženje se je še nadaljevalo z igro “ugani kdo si”, nato pa smo ob zvoku dežja zaspale.
Naslednji dan nas je spet presenetil, saj smo se zbudile v sicer oblačno, a suho jutro. Odločile smo se še malo poplezati preden se približa popoldanski dež in smo obiskale tudi zgornji sektor. Smeri tam so malo manj zlizane in tudi skala je drugačna. Prve dežne kaplje so prekinile plezanje, Andreja se je poslovila in odšla po svoje, me smo pa zavile proti domu.
Strinjale smo se, da je vsekakor ženski tabor treba ponoviti. Družba je bila odlična, smeha dovolj, da smo pregnale še dež. Ustvarile smo nove spomine, se preizkusile v različnih smereh in utrdile vezi med nami. Če se še kdaj vrnemo tja, upam, da nas pričaka tudi Điđi … vendarle smo ga peljale v njegovo prvo skalno smer.
Na taboru smo plezale: Tanja, Danijela, Kim, Iza, Mateja, Katarina, Andreja in Teja