Sonce in stanovitno vreme … aleluja! To, da je dopoldne julij in popoldne marec, je zame izum, ki ga težko sprejmem. Na 2000+ metrih tovrstno stanje zveni še bolj katastrofalno – dopoldne april, popoldne januar?
Četrtkov sestanek je produktiven. Označevanje dolžin na cvilingu, nekaj slečenih jogijev in nekaj poletnih planov – a ne dlje kot do vikenda (ki zaradi dežja odpade). Nekaj debat na temo lepih smeri in ugotovitev, da prihaja lepše vreme.
In kdo se tokrat znajde navezan na drugem koncu štrika? Ja, prav imate – Cecilia (ha!:). Ženska naveza it is! Tudi smer predlaga ona. Pravi, da jo ima že dlje časa v planu. Opremi me z nekaj informacijami, nekaj jih poiščem še sama. Ocenjuje, da imava kakšno uro vožnje iz Čedada in da nama plezanje ne bi smelo vzeti več kot šest ur. Glede na dolžino in moje pretekle izkušnje se mi to zdi skoraj nemogoče, ampak seveda – bodimo pozitivni, kajne.
Ne štartava prav zgodaj, tudi vozim ne prav hitro. Če bova šest ur v steni, se nama ne mudi. Peljeva se do Pontebbe in še malo dlje – po isti cesti kot proti Nassfeldu. Parkirava na ovinku, kjer so smerokazi za kočo Winkel. Okoli 10. ure sva pod steno, kjer ni žive duše. Parking sva dobili, pot tudi, stena je vidna od daleč, smeri nisva zgrešili in tudi dež se ni vlil. No, sej midve nisva dvomili.
Smer poteka gladko. Na vsakem štantu, mogoče še malo vmes, pregledava skico, ki je zelo dobro izrisana. Po sistemu kamen–škarje–list v smer krene Cecilia. Ta hitra tekma na eno zmago ji prinese tudi detajl. Se vidi, da časa res nisva izgubljali. Zmaga na tri utegne trajat.
Smer ima navrtana le sidrišča, dobro opremljena pa je le v drugem raztežaju. Tu, poleg večje luske, stoji še ena manjša, ki se izdaja za dober oprimek – previdno, da je ne vržete soplezalcu na glavo. V smeri je večinoma mogoče najti zarjavele kline, nekaj malega je tudi novih. Detajl smeri je najlepši del in se kar lepo ujema z oceno. Tudi sicer smer ne razočara niti v enem raztežaju. Mest za nameščanje varoval je na pretek. Skala je večinoma kompaktna, tu in tam pa je majav kakšen oprimek. Dobro je imeti set frendov – uporabljen je bil tudi en klin in en zatič.
Izplezava točno po šestih urah in nič minutah. Zadovoljni še nekaj časa klepetava na vrhu, poleg tega morava vase spraviti še nekaj energije za sestop.
Tega hitro najdeva. Ni težaven. Povzpneva se do vidnega vrha, kjer najdeva pot in slediva oznakam za ferato, po kateri sestopiva. Družbo nama delajo svizci in važiči gamsi.
Meni se zdi ta prispevek kar malo preveč jedrnat in brez zapletov … ampak tak je bil pač dan. Brez bojazni….Vsekakor bova v bodoče preverili, ali je šlo za začetniško srečo naveze :).