Kako je s slapovi, je najbrž marsikomu jasno. Tiste dva do tri tedne na leto se v naši okolici morda obdržijo, kaj več je že luksuz. Vredno tudi dopusta torej, še posebej ker se na tak način človek izogne gužvi pod tistimi bolj znanimi, še vedno pa se najdejo manj obljudeni, ki so seveda bodisi bolj oddaljeni ali višje ležeči ali pa enostavno težji.
Rok dopust, jaz v petek ne delam, v četrtek zvečer sva bila že v Sappadi. Ker je bil plan plezati tiste bolj »zagužvane« in tiste manj, sva v petek še preden bi se dobro zdanilo zaparkirala edini parking pod Tremi Graziami (WI3, 150m).
Dostopa 30 sekund in en spust. S ceste je bilo treba v »abzajl« proti začetku. Spodaj načet (cepini so se sicer krasno zapičili v zmehčan led), v sredini kompaktnejši del naju je pripeljal do krajšega podaljška. Smer sva zaključila po štirih raztežajih, bi se pa dalo še nadaljevati, a sva ocenila, da je stanje slapu morda preslabo, pred nosom pa se nama je ponujal peš sestop.
Ker je bilo še zgodaj, sva zavila še proti Sneguljčici in ogledalcu (Specchio di Biancaneve, 4-, 240m) .
Stanje slapu je točno takšno: polno ogledalc, ki so letela ob vsakem zabitju cepina proti dolini. Ljubljanske naveze temu baje rečejo talarji, to naj bi se naučile od gorenjskih. Pri nas temu bojda lepo slovensko rečemo krožnik, Drežničani pa, če je kdo poslušal Samorastnike v Habjanovem podcastu (ja, Roku se je po poti seveda zdelo, da moram tudi jaz to slišati), bi temu rekli tont. Tukaj je dostop daljši (cca 30 min), težavnost nekoliko višja kor pri deklinah. Še enkrat sva premetala kable (zmrznjeni štriki – new challenge unlocked), prva dva raztežaja jaz, zadnjega Rok.
Stanje samega slapu je bilo veliko boljše od prvega, led trši. Slap je ponudil dobro plezanje, vsekakor pa je Sneguljčica veliko manj skrivnostna kot tri gospodične pred njo. Kar vidiš ob vznožju, to dobiš – nobenih OOOO-jev presenečenja ob odkrivanjih nadaljnjih tolmunov in slapičev. Kot vse naveze pred nama sva tudi midva s plezanjem zaključila po tretjem raztežju – led je v zadnjem »steklen« in bojda ves nabor orožja v rokah in na nogah pač ne koristi.
Plezanje v petek se je več kot obrestovalo. V prvem slapu sva bila sama, v drugem smo si bili z navezami dovolj narazen, da se med seboj nismo ovirali ne za gor ne za dol.
Za soboto sva planirala kaj bolj oddaljenega. Monte Col je že zjutraj odpadel – sneženje bi ob povratku lahko poskrbelo za nevšečnosti. Odpravila sva se proti Val di Enghe, zavedajoč se, da greva bolj v izvidnico.
Po dveh urah hoje, proučevanja terena, pa tudi sneženja sva le našla primeren slap (nimava pojma, kateri; zdel se nama je primerene težavnosti). Midva skoraj premočena, slap pa tudi, zato sva se odločila po prvem raztežaju obrniti.
Nič zato – sva se, če ne drugega, srečala z zares lepo zimo, čeprav je termometer kazal plus. Prvi znaki otoplitev se torej počasi že kažejo, novi navdušenci nad lednim plezanjem pa upamo, da bo tudi poletje, ki sledi še bolj polno živčnih os. 🙂