Zapotoški slap, WI4, 12. 1. 2019

Napočil je tisti redek čas, ko tudi na sončni strani Alp zamrzne kakšen slap in se 80% članov vseh AO-jev zapodi vanje. Po dolgem premišljevanju, kam naj sploh greva, da se čimbolj izogneva gneči, sva se z Jernejem R. odločila za Zapotoški slap, saj ga od najbolj poseljenega dela države loči zajeten prelaz. Sam sem Zapotoški slap plezal že dvakrat prej, vendar me to ni motilo, saj je Zadnja Trenta zame ena najlepših dolin daleč naokoli.

Vedela sva, da kljub zavetju Vršiča, najverjetneje ne bova sama. Ob prihodu na parkirišče sta bila tam že parkirana dva avta, dva sta pa ravno prihajala. Z izjemo obutve sva bila z Jernejem že naštimana za šprint pod slap, zato sva še dodatno pospešila, da prehitiva naveze. Ob prihodu sva bila ravno dovolj pozna, da je naveza pred nama že plezala zgornji del slapu, ki zavije iz vpadnice prvega raztežaja in tako zaščiti spodnje naveze pred lednimi projektili. Preden sva začela, nama je živce nacefrala muka z Gordijskim “čvorom”.

Plezanje je bila sama uživancija od prvega do zadnjega metra, le tu pa tam se je naredil kakšen “tond”, ki je odletel proti spodnjemu soplezalcu in Rašiški navezi.  V enem cugu sva dobila še zastonj tuš, sicer je bil leden kot svinja, a podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Na žalost je bilo slapu prehitro konec in sem cepine z veliko žalostjo spustil iz rok – kar naprej bi še tolkel in se besil nanje. Naslednji dan je bilo pa ravno obratno, saj mi po dry-toolanju v rokah ni ostala več ena sama molekula goriva, da bi orodja lahko sploh držal v zraku.

Lep pozdrav,

AK

Eden odgovor na “Zapotoški slap, WI4, 12. 1. 2019”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.