Torej, aprilsko vreme nam je spet zagodlo… Vec tednov se je ze govorilo o vikend turi na Slepi Vrh (Blinnenhorn/Corno Cieco) z Robertom. V Svici gre vse z javnim prevozom – nacrt je bil, da v soboto zacnemo v Val Bedretto (postaja postnega avtobusa), se povzpnemo do koce Corno-Gries in naslednji dan nadaljujemo preko ledenika Gries na vrh. Povratek pa se bi izvedel preko doline Aegenetal do zelezniske postaje v Ulrichenu. No, nazaj k vremenu: v cetrtek pred turo je prehod vremenske fronte prinesel s seboj 1,5 m novega snega in plazovno nevarnost 4. stopnje. Izhodiscna dolina je zaprta zaradi plazenja. Nedelja pa prinasa nove padavine. Kaj storiti?
V petek po delu imamo kriticni sestanek in edina varna izbira je sobotna tura ponovno v St. Antonien – Prattigau (kraj mojega zadnjega javljanja). Torej, ce smo zadnjic zavili na desno stran doline bomo tokrat pa na levo. Na Ovcjo goro s koto 2455 (Schafberg). Zacnemo zgodaj in na lepo urejenem parkiriscu v St. Antonienu nismo sami (izgleda, da je 100 drugih je naredilo podobno oceno stanja), vendar pri odcepu za naso smer na sreco ostanemo sami. V senci je -5, v trenutku, ko stopis na sonce pa ze +10 stopinj. Pravo pomladno vreme, na katerega opominjajo vcerajsnje, predvcerajsnje in se starejse plazovine mokrega sprijetega snega, ki zaradi vse rjave zemlje v sebi ne izgledajo prav nic privlacno. Vzpon mine brez posebnosti v lepem-dah jemajocem pogledu, ki ga v daljavi na jugozahodu ze zastirajo nevihtni oblaki. Razmere pri sestopu pa bi raje pozabil, sneg se lepi na smuci tako mocno, da sem pomislil, ali so nemara se koze montirane? Ahja, sezona se v dolinah koncuje.
