Kot so se začele priprave na maturo, so se začele tudi priprave na zimsko plezarijo.
Poletje pred korono mi je Dejan Ogrinc v pogovoru o zimskem alpinizmu povedal, da so po starem govorili: če so ose poleti živčne, bo dobra zima. Takrat sem to vzela kot neko “nakladanje”, a zima med korono je bila super in od takrat to bolj opazujem. In letos spet… Kot takrat sem tudi letos čakala na tisto “ta pravo” zimo, kjer je mraz, led in sneg. In letos lahko rečem, da sem jo po kar nekaj letih v neki meri končno dočakala.
Z razočaranjem in ne preveč snega se je začela v začetku zimskih počitnic, ko smo šli z Vukovimi smučat in tečt na smučeh, ampak kljub temu, da je bilo snega kar malo je bilo smučišče dobro urejeno in lahko rečem, da smo vsi uživali.
V nedeljo so se nam pridružili še moji starši in z Lukcem sva zamenjala smučanje za ledno plezanje. Tata si je že po poti do apartmaja ogledoval slapove ki so mu bili “na poti” in ugotovil, da zaradi viskoh temperatur, razen v Dolomitih, ni nič dobro narejeno.
Damoklejev meč
Tako smo se zgodaj zjutraj odpravili v Colfosco proti Damoklejevemu meču. Tudi če smo bili relativno zgodnji smo kar eno uro čakali, da smo lahko varno vstopili v smer. In se je začelo…
Prva dva raztežaja sta bila zelo lahka in lepo plezljiva, led je bil tudi super. V tretjem, bolj strmem raztežaju pa je bilo bolj “leščurjasto” in zaradi tega bolj krušljivo in tehnično zahtevno. Malo strahospoštovanja nam je dajal tudi “meč” – sveča, po kateri nosi tudi slap ime. Ker smo imeli še dve navezi pod sabo, nam je bilo malo neprijetno in strah, da bi kaj vrgli nanje. Za zadnji raztežaj smo izbrali lažjo in bolj položno varianto, z zanimivim začetnim prehodom iz pod sveče. Slap se konča pri drevesu, od kjer po potki proti levi in sestapanju po grapi pridemo do abzajla in se od tam spustimo, kot bi rekel moj tata: “direkt u šwlne”.
Slap nam je bil za prvi vzpon sezone zelo lep, spoznali smo nove alpiniste iz AO Kamnik in skupaj zelo uživali.
Po poti nazaj do apartmaja smo od daleč opazovali slap Lujanta, ki smo ga “napadli” naslednji dan.
Lujanta
Poznalo se je, da je bil ponedeljek, saj je bilo dosti manj gužve kot prejšnji dan oziroma je sploh ni bilo. V slapu je bila le ena italijanska naveza in to dovolj visoko, da se nismo motili. Po včerajšnjem ogrevanju se nam je vsem plezanje zdelo lažje. Slap Lujanta dolg dobrih 100 metrov z oceno WI4 ima na svoji desni strani dva dobra navrtana štanta, na vrhu pa preideš v gozd, kjer na drevesu abzajlaš. Led je bil dober in že nekoliko spikan od prejšnjih plezalcev, le v zadnjem cugu je po njem malo teklo.
Monte Col
Po plezanju »obcestnih« slapov smo si zaželeli kakšne malo lepše ture, zato smo se 8. januarja dve navezi (Katarina in Zlatko Koren ter Jernej Arčon – Drejc in Luka Vuk) odpravili do vasi Campolongo malo naprej od Sappade, kjer smo začeli dostop do amfiteatra slapov pod goro Monte Col. Jutro je bilo zelo mrzlo, v kombiju je termometer kazal -16 °C, vendar nas je strm dostop hitro segrel. Nekoliko kasneje kot po pričakovanjih smo bili okoli 11 ure pod slapovi, kar pa je blo ravno dovolj, da so bile naveze, ki so že plezale, ustrezno visoko.
Z Drejcem sva si izbrala slap desno od tistega, ki sta ga plezala Katarina in Zlatko. Opisov nismo imeli, zato smo izbirali glede na naklonino in zalitost slapa. Pred nama je bila sicer že ena naveza, vendar sta bila že v tretjem raztežaju in sta plezala hitro, tako da nas nista motila. Po nekaj brskanja po internetu doma se je izkazalo, da sva plezala slap Yabi Yum, visok približno 200 m z oceno IV/WI4.
Prvi raztežaj je deloval najpoložnejši, zato sem začel kar jaz, saj sem se prvič preizkusil v plezanju slapov kot prvi v navezi. Potegnil sem poln raztežaj in prišel do navrtanega štanta na desni strani slapa.
V drugem raztežaju se slap postavi pokonci in ponudi približno deset metrov navpičnega plezanja. Tega je potegnil Drejc in na vrhu skoka, kjer se je teren položil, štantal na dveh lednih vijakih. Z daljšo vrvjo bi bilo mogoče doseči naslednji navrtan štant na levi strani slapa, vendar je bila pot do njega nekaj metrov kopna.
Naslednji raztežaj je znova pripadal meni. Po nekaj metrih položnega plezanja je sledil kratek, nekoliko strmejši skok, kjer sem vijake vrtal bolj na gosto, da mi je bilo plezanje prijetnejše. Ko sem prišel čez skok, mi je vijakov zmanjkalo, navrtanega štanta pa tudi nisem opazil, zato sem pred naslednjim skokom štantal na dveh vijakih. Še zadnji, četrti cug je splezal Drejc in slap je bil preplezan.
Prvi spust je bil na abalaku ene izmed prejšnjih navez. Najprej sem se spustil jaz in ugotovil, da prvega navrtanega štanta verjetno ne bom dosegel. Zato sem se uštantal kar na vijakih na položnem delu slapa, kakšnih deset metrov nad ciljem, in tam počakal Drejca. Ko je prišel do mene, sva se strinjala, da štanta ne bova dosegla, zato sva začela iskati alternativo.
Najprej se je Drejc povzpel do začetka skoka pred nama, da bi prevrtal svečo in naredil abalakov za spust, vendar je bila ta predebela. Nič, ostal je klasičen abalak, ki sva se ga hitro lotila. Šlo je precej gladko, za vsak slučaj sva zvrtala kar dva. Ostalo je le še prevleči štrik in se pripraviti na spust.
Potegnemo prvič, drugič, tretjič – tudi z vso težo – vendar se ni premaknil. Očitno je zmrznil. Situacija ni bila prijetna, saj se je zunaj že začelo temniti, čelke pa sva imela spravljene v nahrbtniku pod slapom. To je pomenilo, da mora nekdo splezati nazaj gor in štrik odlepiti od ledu. Drejc je zato, kolikor hitro je šlo, z reversom poprusikaril kakšnih 25 metrov navzgor, odlepil štrik in se spustil nazaj dol.
Hitro sva začela vleči štrik v upanju, da se ni znova primrznil in uspelo nama je. Spustila sva se še kakšnih deset metrov do naslednjega navrtanega štanta v skali, ki je imel kar dve uponki, tako da tu zapletov ni bilo več. Sledila sta še dva abzajla, po katerih sva prišla do nahrbtnikov tik pred trdo temo.
Samo še čelke na glavo, pospraviva opremo, nekaj malega popijeva in pojeva ter se odpraviva v dolino. Par sto metrov pred avtom ujameva še Katarino in Zlatkota in skupaj zaključimo dan.
Če gledam za nazaj, bi se morala pri abzajlu oba čim prej zavarovati na štant z vijaki, nato potegniti štrik in šele potem začeti z izdelavo abalakov, tako bi se pripetljaju izognila. Šola za drugič.
Slap je lep, ne pretežek in predvsem v čudovitem ambientu – amfiteatru petih slapov. Led je spodaj malo pokal, zgoraj pa je bil nekoliko moker, da je cepin prijel kot v plastelin. Razmere so bile na splošno dobre.
S tatom sva si izbrala skrajno levi slap z imenom Ciudera, saj so v drugih slapovih že bile naveze. Slap je bil zelo lep, z nekaj kratkimi strmejšimi skoki, ki niso prekinjali dinamike smeri. Ker ni bilo že vnaprej pripravljenih varovališč, smo štantali na štirih varovališčih iz lednih vijakov, abzajlali pa na treh abalakih in na koncu levo v rušju. Nekaj časa sva še čakala Lukca in Drejca, a ker se je mračilo in sva vedela, da če greva počasi naju bosta ujela, smo začeli sestapati. Ker ni bilo zasneženo, je bil sestop prav tako kot dostop zahtevnejši kot smo pričakovali.
Tura se je končala z večerjo pri kitajcu in s sestankom AOPDNG v Novi Gorici. Menim da smo vsi zelo uživali in zagotovo se bomo v te konce še vrnili.
- 28. 12. 2025: Colfosco / La spada di Damocle (WI 4+, 100m), Katarina in Zlatko Koren, Luka Vuk
- 29. 12. 2025: Colfosco / Lujanta (WI 4, 100m), Katarina in Zlatko Koren, Luka Vuk
- 8. 1. 2026: Monte Col / Yabi Yum (WI 4, 200m), Jernej Arčon, Luka Vuk
- 8. 1. 2026: Monte Col / Ciudera (WI 3, 200m), Katarina in Zlatko Koren
Katarina Koren in Luka Vuk