Zakaj Parižanka? Ker se spodobi! Slovenci že leta tradicionalno nekje v juliju romamo v Pariz. No, midva sva si to omislila malo drugače. Mojstrovina Kozjeka in meni vedno ljubega, večnega romantika, Miheliča me je pritegnila že kako leto nazaj … Na RTV-ju mi jo je zelo od blizu z opisi, ki kar božajo plezalska ušesa predstavila naveza Marčič–Stražar, o tem, kolikokrat mi jo je pohvalil Mihelič, niti ne bomo. In letos se nama je z Rokom dozdevalo, da sva za to druženje dovolj vplezana.
Zapeljeva se v Krmo, obideva kočo po levi strani, kjer ujameva lovsko pot pod steno. Pred tem zavijeva v strugo, potrebnega pa je še nekaj poplezavanja. Dohitiva dekleti … zelo znan obraz (no, meni že od daleč nahrbtnik), nista Parižanki. V smeri pred nama naveza. Danes si oddahnem – raje nekdo spredaj kot zadaj. Moj plan je bil namreč, da se smeri lotim precej previdno in počasi, saj je ta precej konstantna z ocenami ki so redko ali nikoli na mojem seznamu. IV, VI, VI, V+, VI+, V, IV, III – zaporedje, ki na daleč oznanja, da prav veliko počitka ne bo. Pa da vidimo, kako v živo zgleda vsa hvala, ki jo sicer berem tudi po nekaterih drugih prispevkih.
Prvi raztežaj štartava sicer nad neko grapo (vidi se, kako jo ob dežju oblikuje voda), originalno smer štartaš levo, plezaš levo po stolpu, a ker vidiva navezo v sidrišču nad nama, greva kar nekoliko po svoje, slediva klinom, očitno neke druge smeri. Že prvi štant nakazuje zračnost 10/10 in tretjerazredno udobje, ki sledi v nadaljevanju. Že na tem mestu od zgoraj prileti nekaj projektilov, tudi sama pošljem nekaj v dolino.
V pokončne šestice zagrize Rok in konča na sidrišču, ki je nekoliko bolj levo od originala. V drugem raztežaju morate čez rahlo previsni buhtelj po platah in nujno v žleb (klini), naj vas ne zavede dobro viden štant, ki je na levi, drugače boste morali izvesti ne ravno lagodno prečenje. Tukaj mi uspe iz stene ekstrahirati še večji oprimek, ki se raztrešči v grapi spodaj. Kje je kompaktnost?!
Tretji raztežaj pripade meni, lotim se ga z vsem spoštovanjem. Preplezam krasno plato, ki jo po sredini deli travnata razpoka. Večino časa sem prisiljena sicer plezati »na blef« – sigurno je tam dobro za prijet … in je. Iz plate preidem v zajedo. Še lepše plezanje v pokončni steni, kjer se mi v končnih delih ponudi nekaj krasnih oprimkov, ki bi se po vsej sili radi srečali s plezalci pod mano. Izidem takoj, ko je možno, in naletim na ekstra udoben štant.
Četrti raztežaj je meni osebno najlepši in tudi v celoti stoji. Čez previs v kompaktno zajedo, ki pa tu kljub malenkost nižji oceni ne da dihati.
Sledi detajl smeri. Odplezam prvo poč. Pod previsom se naglas zmenim sama s seboj, da tole pač ne bo šlo prosto. Vpeti uspem oba klina, ki sta precej dobro postavljena, in Roku zgolj za pomiritev psihe rečem, naj me pazi. Za noge ne najdem nekih pametnih stvari, glede na položaj telesa uspem zagrabiti nek krimp in malo večji oprimek z levo. Nič, gremo na dober star rek »to malo zahodiš« in mantro v glavi »vse, kar vidiš, drži«. Uspem, čez previs, tam pa klinov zmanjka. Kje zaboga je sedaj »detajl je dobro nabit s klini«?! Nekako umirim srce in dihanje in v poko zbašem frenda, vmes pa malo paničarim in malo proslavljam:). Psiha popusti in potem se ob vsej navitosti uspem zvleči čez poč.
Ponovno me iz smeri zavede velik prusik na levi, smer pa gre po platasti zajedici v desno, kjer uzrete rdečega profilca, tik nad njim pa še dva kamničana, kjer štantam. Desno je sicer postavljen štant z velikim črnim prusikom, tako da je zmede tukaj kar nekaj. Potem na štantu poslušam kako Rok predihava detajl…očitno se je bilo kar treba »npnt«.
V šestem raztežaju ponovno motoviliva. Od dveh klinov greva midva kar navzgor in nekoliko desno po rampici (K), Rok potem preči v zajedo, nad že prej omenjenim štantom s prusikom, ki pa nima klinov. Na vrhu zajede najde štant. V naslednjem raztežaju sledi še zelo razpadajoča zajeda IV in vršne pohajaške trojke, ki vodijo na vrh zoba.
Smer naju kar zdela. To da bi imela energijo za nadaljevanje po smeri SV raz na vrh Debele peči, se danes ne bo zgodilo. Če temu pripišemo še tri ure sestopa, pa sploh. Tako da, Tine, mi je žal, ampak danes prave alpinistične avanture ne bo, greva v abzajl (štanti so narejeni, nekateri celo z maticami).
Ker je stena zgolj in samo pokončna, ta poteka brez težav, težavnejši je potem sestop čez kruš in del »odplezavanja«, ki seveda za gor ni povzročal nobenih težav. Nekaj spotikanja in nabiranja smole z rušja in sva v strugi, pri Kovinarski koči pa še pri svetlem.
Naj kar takoj pristavim en »unpopular opinion«: smer vsekakor ponudi krasne dele, a ji opevanje nekoliko uniči ugled. Kompaktnost se najde, se pa najde tudi veliko krušljivih delov. Letos sem se prav pohvalila, da nič kaj veliko več ne mečem v dolino, previdno stopam in preverjam skalo, pa sem danes zmetala za vse leto nazaj. Naveza pred nami se tudi ni uspela izogniti metanju izstrelkov čez steno, sem jih pa nekaj vrgla tudi sama na Roka in on name. Tako da je danes zvok ptic in potokov ali pač tišine stalno prediralo kričanje: »Kameeeen!!!« Se pa vidi, da smo po slo odsekih dobro izurjeni v opozarjanju na padajoče predmete, pri naših zahodnih sosedih je to bolj redkost (je pa tam tudi samo padanje bolj izjema kot pravilo).
Marsikaj je ostalo tudi v rokah. Sem bila kar vesela, da ni bilo gneče, in mogoče ob navalu navez svetujem hudo previdnost. Prav tako pri abzajlu. Opremljenost je povprečna, potrebujete frende, tudi trojka pride prav. Plezanje je izpostavljeno in precej odprto. Ker se sama nerada zatikam v kamine in zajede mi to godi, vsekakor pa je zračnost precejšna.
S Tinetom se deloma strinjam, smer ponudi več delov res krasne, pokončne in ves čas izpostavljene plezarije, ki pa jo je konstantno spremljal dvom v trdnost oprimkov. Če bi jo danes plezala ponovno, bi si najbrž dovolila več uživanja. Dopuščam možnost, da so bila moja pričakovanja zaradi vseh možnih zapisov rahlo previsoka. Smer vsekakor priporočam. Je pa to nežna gospodična, ki se ceni in si očitno ne dovoli grobih prijemov.