»Če vsi na odseku gonjo bicikle, bova pa še midva!«
Vreme je nakazovalo sicer bolj klavrn vikend, če ne drugega mokre kamine. Ker pa so 500m smeri po navadi cela ekspedicija, je dobro da vse skupaj malo načrtuješ in se na tak način mogoče ogneš pretirani izgubi časa in možnim zapletom. Potem pa je tukaj še vreme in glede na trenutna poletja, ti polovico vikendov pojejo nevihte, kakšnega ti odžre šiht, na koncu tako ostane mogoče vikend, dva ali trije za tovrsten podvig. No, lahko pa si kot Tine, greš preprosto samo plezat in doživiš prvovrstno izkušnjo, ki ti jo bo pač narava namenila. Tako je v časih bilo…ampak danes imamo vremensko napoved (recimo).
Sobota je bila vremensko slaba, dajmo poskusit v nedeljo.
Midva sva planirala…Najprej sosednjo smer Belač-Zupan. Zanimivost, ki mi jo je navrgel Rok (btw on ve cel kup nekih zgodovinskih zgodbic) je da sta bili omenjeni smeri prvenstveno splezani na isti dan, navezi sta celo sprva mislili, da gresta v isto linijo, kar je vodilo celo v prepir, potem pa se je iz tega razvila nekakšna tekma na različnih delih stene. Prva sta izplezala Herlec in Kočevar tako, da sva tudi midva na koncu tako izbrala. O smeri krožijo določene informacije, da je smer daljša od zapisanih 550m, pa da je za oceno kar zahtevna. Poleg tega sem na slovenskih stenah zasledila podatek, da je bilo v sami smeri zamenjanih 13 klinov pri preopremljanju. Tako sta Belač in Zupan odpadla, saj se sama pri izbiri 500m+ smeri raje držim previdnosti. Omenjeno smer je Rok že plezal, pred leti z Natašo – ampak tako kot vedno, je tudi tokrat spomin zlatih ribic deloval brezhibno.
V soboto sva se tako odpeljala proti Planici in se do Tamarja v divjem tempu zapodila na najinih novih trail biciklih, z vrhunskim vzmetenjem (Drejc bi bil navdušen nad modeli). Rok je imel rahlo prednost pred mano – pretkano si je rukzak vrgel v košaro, med tem ko sem ga morala jaz tovorit na ramenih. Kakorkoli, tekma je pokazala, da ga z lahkoto zmagam v klanec, on pa prevladuje v spustih in šprintih.
V tamarju sva naredila daljši postanek in zamenjala športno opremo – dostopni čevlji.
Dostop je dolg kako uro in pol od koče. Na gredino lahko dostopite z leve ali desne. Midva sva šla z desne a se mi dozdeva, da si z leve hitrejši, te pa pri tem verjetno izmuči melišče.
Pod steno sva bila ob 7h in nato lep čas iskala vstop. O podkvi, ki se je še 13 let nazaj nahajala pod smerjo ne duha ne sluha😊, štanta nobenega, klina nobenega, plate ali pa previsi nad nama. Tukaj ponovna menjava opreme in discipline. Na koncu štartam v raztežaj kar malo na slepo po plati, ki vodi v travnat svet, levo od markantne strehe, ki se jo dobro vidi na fotografijah opisov.
O SMERI: smer je res daljša, od zapisanih 550m (no odvisno do kje šteješ smer). Orientacijsko je nekoliko zahtevna. Klini na skoraj vseh ključnih/težjih mestih so, nikakor pa se ne moreš zanesti, da te bodo le ti vodili po smeri. Sledenje skici je nuja. Bergsteigen ima precej dobro, prav tako posamezni avtorji različnih prispevkov, tudi Miheličeva je dobra.
R1 in 2: Sama sem štartala po platah proti levi in potem direktno navzgor v izrazito, zelo lepo plezljivo poč, v drugem raztežaju, ki ne ponuja možnosti varovanja (opcija so frendi večjih razponov, 2ka in 3ka). Klin oz sidrišče sem ugledala šele ko sem prišla do štanta prvega raztežaja tako, da sklepam, da štart ni bil povsem točen. Ne morem trditi, da je ravno pametno združevat – trenje pa to…Ampak to je kar že malo moja stalnica.
R3: Raztežaj je potegnil Rok, njega so večinoma vodili klini – iz štanta nekoliko desno in potem s police še nekoliko desno in navzgor.
R4 in 5: sem ponovno združila. Iz štanta se gre prečno desno po policah, cca 5 – 7m in vertikalno navzgor. Na levi potem ugledaš dobro vidno zajedo (precej krušnata), na desni ti pogled zapira strehica, pod njo plata. Sama nimam pojma zakaj zarinem v zajedo a potem sestopim/prestopim v plate in pod strehico, ki se jo obide po levi (od tu vidni klini). To je bil verjetno najtežji del smeri, ki pa je dobro nabit. Stvar ne diši več po štirici sklepam, da sem plezala varianto V (A0).
Na tem mestu sva štrike pospravila in odsolirala, nimam pojma, kakih 300 do 350m (cca 40 minut plezanja) trojk po izjemno zabavnem žlebu, krasno razpokanih položnih platah in večinoma lahko plezljivih stolpičih. Smer v teh delih spremeni orientacijo v levo. Naj na tem mestu poudarim, da k temu ne spodbujam drugih navez, vsak naj svoje plezalno znanje oceni sam. To nama prihrani ogromno časa in že sva v kaminu, ki pa je tudi izjemno lepo plezljiv. Siten je zgolj začetni prehod na poličko.
V ta raztežaj krene Rok, sama se odločim, da bom poskusila izzvat kamin skupaj z nahrbtnikom (sprva sva mislila, da ga bova vlekla z vrvjo). Kamin ni več tako gosto nabit. Sicer sva kakšen klin zaradi zapisov predhodnih navez izpustila, da bi imela dovolj za cel raztežaj in na ob koncu ugotovila, da sva v kaminu porabila 7 kompletov. Nahrbtnik ni povzročal težav, je pa res da sem v vsem tem času plezanja razvila ne prav prijateljski odnos z njimi in obvladam plezanje čim dlje od njih. Torej “na ven”:). Sem se pa nekajkrat stlačila tudi vanj in je ravno tako šlo.
Ob koncu ponovno združim raztežaja, šodrast svet plus niti ne tako lahka zajeda, kot bi človek čakal za 4-, a lepo nabita s klini.
Smer je lepa, kompaktna, zlahka pa človek zarine tudi v krušnat svet. Je tudi nekoliko naložena. Osebno mi k lepoti smeri prispeva prosto raziskovanje trojk, lepa poč v spodnjem delu in krasen kamin. Za oceno pa se mi nikakor ne zdi prezahtevna. V smeri sva srečala 5 novih klinov – sama sumim da je ostale izbil taisti, ki po Paklenici krade ploščice:). Izstopila sva po petih urah plezanja, kar je bilo povsem izven načrta. Kar se dolžine tiče, 550 gotovo ni, 830 (po Bergsetigen) pa se mi zdi tudi pretirana ocena metrov. Kakorkoli na štrik sva bila navezana cca 270m + 350 solo, sledilo je nekje 200m izstopa, kar Mihelič označuje z oceno I (če pač to štejete v smer). Tudi ko preštejemo vse metre, pač smeri ne gre primerjati z drugimi 800m+ dolgimi smermi, vsekakor pa k uram v steni doprinese način plezanja po lažjem svetu (navezani morate prišteti še cca 5 polnih raztežajev).
Sedaj pa eno o sestopu oziroma tretji disciplini današnjega dne: Ja dolg je in orientacijski izziv. Po izhodu sva prečila grebene (nižje od vrhov seveda) do Male Šite. Občasno je potrebo pogledati tudi na drugo stran grebena, ker gre morda pot tamle (nekje pri tretjem vrhu prečiva na travniček zadaj – možic). Nekaj možicev in rdečih pik je vidnih. Pri mali Šiti sva začela s spustom po grušču in že tam ujela nekakšno komaj vidno stezico, ki naju je vodila do markirane poti na Jalovško škrbino – vzpon nanjo je nezahteven in naj vam ne bo žal izgube višincev. Od tukaj v ozebnik (kar zahtevno sestopanje, nekaj klinov je odrezanih, zajle so na mestu, potrebna je zbranost) in v gruščnat svet proti Tamarju, kar predstavlja najbolj mučen del sestopa. Ozebnik je letos skoraj brez snega, to vam prišpara kakšen spust po vrvi.
Še hop na bicikle, zaključek Tour de Tamar v Planico, kjer me je Rok z divjimi spusti prehitel za dober palec (krivim gume).
Vse skupaj je bilo kar zabavno, kolesarila pa vseeno ne bova preveč (morda še pod kakšno steno), ker bi morda postala predobra v tem in potem bomo res samo še kolesarili (wink wink:)