Z Milivojem sva bila že cel teden dogovorjena, da greva nekaj splezat, le cilja nisva še dorekla. Glede na to, da so vremenarji napovedali nizko verjetnost neviht, sva se odločila za Puntarsko v Vršacu. Milivoj je to smer v preteklosti že dvakrat splezal, jaz pa sem pa o njej sanjal od svojega prvega zimskega vzpona na Triglav, ko sem prvič zagledal to mogočno, skoraj kilometer visoko steno. V soboto, 18. 8., sva prespala na parkirišču v Zadnjici. Dostopa je bilo sicer več, kot sva pričakovala, saj se pod steno znajdeš praktično takoj, do vstopa pa se moraš še malo dvigniti. Prvi raztežaji so bili lepi, z zmernimi težavami v dobri skali. Nato sva se razvezala, saj je naslednjih nekaj 100 metrov sledil dolg, tipičen trentarski raz, scramblanje po zelenjavnem krušu. Na koncu raza se le-ta postavi pokonci, zato sva se spet navezala in preplezala dva, ne ravno najlepša, raztežaja. Ko sva prispela na gredino, je mogočna streha že visela neposredno nad nama, vendar sva do velike luske pod streho, kjer je začetek detajla, morala potegniti še nekaj pokončnejših raztežajev po zelenjavi. Ravno pod veliko streho se je nebo potemnilo. To je naredilo detajl še bolj napet. Milivoj ga je sfrikal, sam sem pa takoj po začetnem, težjem boulderju poskusil otresti roke v plati, vendar sem v trenutku, ko sem razbremenil roke, že bingljal nad praznino. Na stojišče nad ključnim raztežajem sva prišla skupaj s prvimi kapljami. Nevihta je poskrbela, da je bilo vzdušje bolj napeto, kot bi si ga sicer želela, vendar nama na tisti točki ni preostalo drugega, kot da hitro nadaljujeva do vrha stene po markantni zajedi. Na srečo sta grom in dež hitro izginila in nama dopustila, da uživava v plezanju najlepšega dela smeri. V lepem, izpostavljenem in mestoma mokrem plezanju sva dokaj hitro prišla do okna, ki naju je po 9 urah v vertikali teleportiralo na prijazno, položno travnato sleme le 15 min proč od koče na Prehodavcih.
Lep pozdrav,
Alex
Hardcore! 😀
Bravo!
Lepo!