Kovinarska V/IV, 400m, Velika Mojstrovka

V petek zvečer mi zazvoni telefon. Po kratkem pogovoru sva se z Jernejem R. dogovorila, da greva v nedeljo v Veliko Mojstrovko, Kovinarsko smer (V/IV, 400m). Ne on ne jaz je še nisva plezala, čeprav sva že bila v tisti steni.

V nedeljo sem (presenetljivo) brez težav vstal nekaj pred peto uro in se odpeljal proti Vršiču, kjer me je že čakal Jernej.
Po začetnem motoviljenju sva z zmernim korakom krenila proti steni. V NŠG sva slišala nekaj navez, a naprej od Hanzove ni bilo več nikogar. Šele na severni strani sva spet srečala trojico, ki se je odpravljala v Kaminsko, tako da si nismo bili v napoto.
Pod steno sva se hitro napravila; škarje, kamen, list – po petem poskusu si je Jernej le priboril prvi raztežaj, in začela plezati. V tem času naju je dohitela še naveza ljubljanskih matičarjev, ki se je odpravila za nama.
Težji del smeri je bil že v prvih nekaj metrih, a vseeno sva ga zmogla. Ko sem prišel jaz na vrsto sem po svoji navadi seveda nekoliko zgrešil smer in šel nekaj metrov bolj levo, tako da se je moral Jernej zopet vračati v smer. V tem času sta naju zasledovalca prehitela.
Skala ni ravno najboljša, tudi plezarija, razen mogoče dveh raztežajev ni pretirano zanimiva. Večino časa se pleza / hodi po krušljivi skali.
Smer je zelo dobro opremljena, za nameček pa sva tudi midva pustila noter kak klin.

Po slabih sedmih urah sva prilezla do fiksirane vrvi, ki jo uporabljajo base veverice (videla sva tudi dve v zraku), kjer naju je je ujel dež.
Ko sva prispela na vrh, je ta že ponehal, vseeno pa sva videla črno nebo proti jugu. Spomnila sva se tudi na Milivoja in Aleksa, ki sta baje šla plezat v Planjo (kasneje sva izvedela, da sta bila v Vršacu), in upala da ju ne bo preveč zmočilo.
Na vrhu sva nato pomalicala in se počasi spustila do avta.

Smer me ni preveč razočarala, saj sem po Debelakovi nekako že vedel kaj pričakovati. Vseeno pa sem doma preveril Miheličev opis, kjer se sprašuje, zakaj je ta lepa smer tako malo znana in obiskana, ter jo postavlja ob bok uveljavljenim alpskim lepoticam. No, morda smo novejše generacije nekoliko razvajene.

PS: Fotoaparat se bom še naučil uporabljat 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.