Zupanova smer, Kogel, VI, 220m

V soboto, 30. 9. 2018, sva šla z Jernejem R. v Kogel plezat Zupanovo smer (VI, 220 m). Napovedano je bilo delno oblačno vreme z izboljšanjem v popoldanskih urah. Dostop sva spoznala že pred dvema mesecema, ko sva do stene dostopila po napačni poti, in sicer preko navrtanih smeri od zakoncev Relja v Trati. Ko sva takrat prišla do stene, sva zaradi bližajočih se neviht obrnila in sestopila po pravi poti. Tokrat sva začela na pravi poti, le noben od naju ni našel prave volje za grizenje v klanec, zato sva hodila v izi. Med dostopom je bila stena ves čas izven megle, ko pa sva prišla pod smer, sta naju veter in megla napadala iz vseh strani, zato nama ni preostalo nič drugega, kot da jima zbeživa navzgor. V prvih nekaj raztežajih naju je sonce tu pa tam še obsijalo, od velike grede naprej pa ga do nedelje zjutraj nisem več videl. Težje raztežaje sva plezala ovita v gostem oblaku, orientirala sva se izključno po občutku, saj nama skica iz Miheliča ni bila v nikakršno pomoč. Hitro sva dosegla ključno zajedo, katero sva oba splezala na fraj, Jernej v vodstvu. Od tam je do roba stene sledilo še približno 50 m, vendar sva po detajlu zašla za napačnimi klini v levo namesto po lažji varianti (IV+) v desno na rob. Okrog naju sva videla vsaj štiri kline s prusiki, ki imajo ponavadi skrito sporočilo. Nama se seveda ni posvetilo in sva lepo zarinila naprej. Sledila je dolga, sicer pa lepa, prečka po luskah in plati v rumeni steni, nato pa še rahlo previsna poč, ki me je med mučnim odločanjem, ali naj izstopim levo ali desno, kar pošteno navila. Na levi je bilo vidno sidrišče, na desno pa je bilo lažje izstopiti. Odločil sem se za sidrišče, kar se je kasneje izkazalo za napačno odločitev. Iz roba stene, le 10 metrov nad nama, so viseli borovci, ki so se nama privoščljivo smejali, saj so dobro vedeli, kaj naju še čaka. Po celem dnevu v vertikali, obdana v meglo, sva verjetno izgubila občutek za ocenjevanje naklonine, saj je izgledal izstop precej enostaven. Preden se je Jernej odpravil s sidrišča, sem se pošalil, da ga čaka samo še en VII+ in sva zunaj. Pravijo, da je v vsaki šali nekaj resnice, v tej je je bilo žal še preveč. Že začetna poč je bila namreč previsna, nato pa je prešla še v prazno ploščo, ob kateri so bili na 0.5 metra do roba stene zabiti klini. Jernej ni potreboval preveč časa, da je ugotovil, da so klini zabiti z namenom, da se za njih vleče, zato je rob dosegel po navijalski seriji A0 gibov. Sam sem kasneje ubral isto beto. Ugotovila sva, da sva do izhoda iz prve poči plezala varianto, ocenjeno s VI, ki je narisana na priloženi skici (od Albina Simončiča), s tem da sva pred izstopom ponovno zavila v levo namesto v desno (dodano z rdečo barvo). Na skici iz Slovenskih sten so raztežaji dolgi približno 30 m, midva sva jih nekaj združila in tako preplezala smer v osmih raztežajih. V Konec sva sestopila preko Gamsovega skreta in brez hitenja v dobri uri prišla do avta. Po najinem mnenju je bil to bistveno hitrejši sestop kot (navrtani) abzajli po Virensovi smeri. Sama smer mi je bila zelo všeč, saj je ponujala konstantne težave z (za naše hribe) nadpovprečno kvaliteto skale. Izstopata le oba najlažja raztežaja v smeri, ocenjena s IV, ki sta rahlo krušljiva. V našem primeru je izjema tudi izstop, da pa se takim napakam izognete, se je tekom cele smeri bolje držati desne, saj je znanih tudi več primerov, ko so naveze zašle v sosednjo Kamniško smer (VII).

Lep pozdrav,

Alex