Igličeva smer, Mala Rinka (V+/IV, 350m), 13. 10. 2018

Po seriji meglenih in deževnih vikendov, nas je proletarce vreme končno uslišalo in nam poklonilo dva dni z obilico sonca in topline. Kot je že v navadi, je tudi letos, po pričevanju medijev, prišlo do redkega a povsem normalnega pojava imenovanega indijansko poletje, ki zagretim alpinistom omogoča prijetno jesensko plezarijo v visokogorju. Z Aleksom sva se ponovno podala v Kamniško-Savinjske Alpe in izkoristila dane razmere. Optimizem je bil na višku, v planu pa sta bile dve smeri v Mali Rinki, klasična Igličeva in hitra Vzhodna smer. Po dobri uri in pol vožnje iz meglenega kotla sva prispela do izhodišča v Logarski dolini. Na zaslonu armaturke je pisalo 1°C. Ob začetni prestrašenosti sva temperaturo takoj preverila z golo kožo in si pritrdila, da se Japonka moti, nevedoč, da nama je mogoče skušala sporočiti nekaj drugega. Ob ogrevalnim intervalom sem razmišljal le čemu sem vzel puhovko s sabo, saj je gravitacija odlično opravljala svoje delo. Hitro sva se povzpela do Okrešlja, kjer se nama je odprl pogled proti stenam vršacev, ki so se kopale v sončnih žarkih ter poudarjale toplino jesensko obarvane pokrajine. Večji del najine smeri je bil obsijan, od stene pa naju je ločeval le še dobrih 400 metrov visok del gruščnatega pobočja, ki se je nadaljeval v Turski žleb. Ob prihodu v vstopni lijak je bilo sonce že nad Brano in Igličeva smer je bila popolnoma v senci, kot se za severno steno spodobi. Prsti na okončinah so postajali vse bolj otrpli in v mislih sva imela Japonkino opozorilo. Sledili so dolgi, ledeni raztežaji odlične plezarije v dobri skali z vsemi prvinami, od plat, previsov do kaminskega gozdenja. Ocena smeri je pravšnja, čeprav bi ponekod zaradi mraza zlahka dodala kak plus več. Do roba ostenja sva si dušo grela s sočnim besednjakom in prepevanjem komadov iz najstniških let. Šele na robu grebena  naju je končno obsijalo zahajajoče sonce. Niti na misel nama ni prišlo, da bi se podala še v Vzhodno smer, sploh pa je bila ura že prepozna. Polovila sva še zadnje sončne žarke in sestopila skozi Turski žleb proti dolini, kjer sva ponovno testirala akustiko ter vznemirjala skupino planincev, ki je uživala v gorski spokojnosti. Pot domov ni bila prijetna saj so naju jezile trume vozil vozečih v nasprotni smeri. Še dobro da si pred spanjem vedno operem zobe.

Naj Japonka počiva v miru,

Jernej

Eden odgovor na “Igličeva smer, Mala Rinka (V+/IV, 350m), 13. 10. 2018”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.