Zimski tabor za perspektivne alpiniste 2019

Med 8. in 10. 3. sem se udeležil tabora za perspektivne alpiniste s Komisijo za alpinizem, ki sta ga vodila Nejc Marčič in Peter Bajec – Poli. Najprej je bilo rečeno, da bomo spali v zimski sobi koče pri Triglavskih jezerih, kasneje so nam sporočili, da so nam zrihtali udobnejše bivališče v bivaku na Prehodavcih. Kot nalašč je zima nekaj dni pred začetkom tabora poskrbela, da tudi letos nismo ušli napornemu gaženju. Glede na to, da se zadnje čase “podzavestno” izogibam dolgim dostopom, je že prav, da dobim malo kontra.

Za plezanje sva se zmenila z Luko Kračunom (AO Grmada Celje), saj sva skupaj plezala že na lanskem taboru v Kamniški Bistrici. V petek, 8. 3., sva takoj “po šihtu” odrinila iz Ljubljane preko Vršiča v Zadnjico. Tja sva prispela ravno v času, ko se je že tako temačno nebo še bolj stemnilo. Tam sva se natovorila, vklopila čelke in začela z napadom na 1400-metrsko višinsko razliko med nama in bivakom. Ta proces je bil kar naporen. Prvo tretjino je kljub dežju še kar šlo, drugo tretjino so začele kaplje in volja počasi zamrzovati, v zadnji tretjini pa sva samo še v tišini in megli sledila gazi sotabornikov. Dobra stran nične vidljivosti je bila ta, da sva doživela prijetno presenečenje, ko sva se nazadnje skoraj zaletela v bivak.

Ostali alpinisti in vodji tabora so bili že praktično pripravljeni za spanje, naju pa je čakalo še kar nekaj dela. Čar večdnevnih zimskih tur je v tem, da tudi ko enkrat prideš do udobnega bivališča, se delo še ne konča, saj te čaka “slow cooking” hrane in pijače, za katero moraš potrpežljivo sedeti za kuhalnikom in vanj neprestano tlačiti sneg. Za nagrado dobiš vodo s čudnim okusom, v katero moraš nametati en kup šumečih tablet, preden postane bolj pitna. Preostalo vodo sva porabila za pripravo Hofer “Lyo” fooda, ki je bil, kljub zelo nizki ceni (10x cenejši od Lyo), v tistem momentu zelo užiten. Na taborih z večjim številom udeležencev je potrebno biti še dodatno pazljiv, da med zajemanjem snega iz okolice bivaka, slučajno ne zajameš rumenega snega, saj bodo v tem primeru naslednji dan detajli v čepečih položajih na policah in ne v vertikali.

Naslednje jutro se zaradi oblačnega vremena ni nikomur preveč mudilo, zato smo vse naveze zapustile bivak ob dokaj normalni uri. Z Luko sva šla pogledat razmere v ostenja Zadnje Lope in Malega Špičja. Najprej sva zagledala eno lepo linijo, ki je že od daleč dala slutiti, da je ne bo ravno najlažje premagati. Na vstopu sva takoj ugotovila, da sneg ni prav nič predelan, zato sva raje zaplezala v Zahodni raz Zadnje Lope. Na začetku sva plezala nenavezana po sistemu lepo zalitih žlebov, kjer se je celo našel kakšen kos ledu. Kasneje, ko je raz postal bolj strm, sva se navezala in potegnila tri raztežaje naravnost proti vrhu. Prvi raztežaj je bil precej lahek (po strmih travah in snegu), naslednja dva pa sta zahtevala malo več domišljije in praskanja po skali. Nikjer ni bilo navijalskih odsekov, le krajše detajle je bilo treba ponekod reševati z zanimivimi gibi – od poči, kjer je bilo potrebno rotirati cepin, do neke vrste offwidth poči, v katero je (na srečo) zadostovalo zatlačiti samo eno nogo in se nato potegniti z Nomicom na prostost. Ves čas se je dalo urejati dobro varovanje na frende, tako da je bilo plezanje sama uživancija. Na vrhu sva stala že pred 13. uro, sestop do bivaka pa bi trajal le 15 minut, zato sva se raje odločila, da prečiva po grebenu do Velikega Špičja. Med prečenjem sva se ves čas držala grebena in zato morala na mestih tudi malo poplezati, drugače sva pa večji del gazila in se izogibala opastem. Razdaljo do Velikega Špičja sva krepko podcenila, medtem pa se je tudi vreme že precej poslabšalo. Na cilju sva lokacijo lahko potrdila le z GPS-om, saj je bil vrh ovit v gosto meglo. Zanimiv povratek pa se je šele začel. Najprej sva letela po avtopilotu in sledila svoji gazi. Pri najvišjem vzponu na vrh Malega Špičja se je že poznala utrujenost in tudi misli so nama že plavale po svoje. Na vrhu sva za trenutek izgubila sledi, nato pa sva jih spet hitro našla in ponovno vklopila avtopilota. Po sestopu z vrha sva zagrizla v strm klanec, kljub temu da klancev med Malim Špičjem in bivakom ne bi smelo več biti. Pomislila sva, da sva se prej motila in se šele tokrat vzpenjava na Malo Špičje. Ko sva končno prisopihala na vrh in nadaljevala, sva v kratkem prišla do skoka, ki se nama je zdel preveč poznan, saj sva ga že dvakrat preplezala. Takrat nama je šele vklopilo, da sva po izgubljenih sledeh na Malem Špičju našla tiste, ki sva jih naredila na poti do Velikega Špičja. Ni preostalo drugega, kot spustiti nekaj krepkih kletvic in se obrniti. V drugo sva le našla prave sledi in jim sledila vse do daljše ravnine, ki naju je še ločevala od bivaka. Tam nisva imela več druge izbire kot udariti direktno proti bivaku s pomočjo Google Maps. Zaradi preteklih izkušenj sem se izogibal uporabi Apple Maps, saj bi drugače osvojil še kak neosvojen vrh v Julijcih. Brez GPS-a bi bila pečena oziroma ravno obratno. V bivaku je nato sledila dolgotrajna kuharija, hidracija in spanje. Naslednje jutro je bilo še bolj megleno in vetrovno od prejšnjega, zaradi česar se nam je še manj mudilo. Prvotno željo po plezanju v 500-metrski JZ steni Kanjavca sva hitro opustila, ker stene enostavno nisva videla, in sva zato raje sledila skupini navez, ki so šle proti grapi v Veliki Zelnarici. Do grape se je lahko vsaj normalno dostopilo, saj se je ta tu pa tam prikazala iz megle. Po izstopu iz grape smo pristopili še na vrh. Neke resne plezarije grapa ni ponujala, je bila pa dober kondicijski trening za zaključek tabora. Po njej smo tudi sestopili in se vrnili do bivaka. Tam smo na hitro spili pol litra kave, pojedli še kar je ostalo, spokali šaro in ponovno zarinili v meglo. Takoj nam je postalo jasno, da brez satelitske pomoči spet ne bo nič, saj starih sledi za v dolino že dolgo ni bilo več. Nanje smo naleteli šele malo pred razpotjem za Lepoč in Zadnjico, kjer je verjetno deževalo. Čez slabo uro smo le dosegli zadnji cilj tabora: suhe obleke in avto.

Moram priznati, da je bil tabor precej naporen. Razmere za plezanje niso bile idealne, a na srečo sva prvi dan izbrala smer, ki je bila kljub temu lepo plezljiva, je pa zahtevala tudi malo fightanja. Ponovno super izkušnja – kaj češ lepšega kot biti v družbi somišljenikov, s katerimi se med sabo motiviraš za plezanje zimskih smeri v vremenu, ko še tootat ne bi šel.

Hvala Komisiji za alpinizem in vodjema za organizacijo!

AK

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.