Po prebiranju prispevkov ostalih odsekov gre razbrati, da je Bogovska grapa v Šplevti eden od hitov letošnje zime. Ali gre res za izjemen poligon zimskih radosti, ali pa je obiskanost samo posledica nič kaj radodarne zime (grapa namreč začne precej visoko), sva se odločila preveriti tudi midva z Jano.
Iz Gorice sva krenila ob zelo znosni šesti uri. V dolini Zadnjice je bilo, kot se za vsak hit seveda spodobi, raztresenih že več avtomobilov. Pot proti Kriškim podom se dviga v naklonu trase drugega tira, kar pomeni dobršnjo mero pešačenja do vstopa v grapo (ta je ob klopci pod balvanom – 2/3 poti do Kriških podov).
Sama grapa je lepa in razmere so dobre. Napredovanje je tipa “iskanje težav” in ne “iskanje najlažjih prehodov”. Ena od takšnih težav je slap ob desni strani grape, višje pa še en krajši na levi strani. Nekaj preglavic sva imela v zgornjem, ožjem delu kjer nas padajoči led bolj ranih plezalcev ter kamenje iz tajajoče se stene lep čas ni spustilo naprej in sva tako kakšno urico preždela v zaklonu. Rana ura je pač res zlata. Z vrha sva sestopila po stopinjah mimo jezera.
p.s. Dodatne spomine sem si ustvaril sam, ko sem izgubil rokavice, strgal gamaše in na poti v dolino dobil še kamen v glavo…
Marko
bty