Cesar-Comici, Loška stena, IV+/4+, 1300 m, 29. 2. 2020

Vonj po pomladi mi je že začel vzbujati občutke razočaranja, da je letošnja zima pobegnila v preteklost brez nobenega daljšega vzpona. Informacije o odličnih razmerah v smeri Cesar-Comici v Loški steni so me vsak dan matrale, saj gre za verjetno najmarkantnejšo linijo v najmogočnejši steni v Julijcih. Loško steno sem s strahospoštovanjem občudoval od svojega začetka v alpinistični šoli, ko je po koncu prve vaje lednega plezanja ta s svojo mogočnostjo in vsa ožarjena od zahajajočega sonca visela nad nami, drobnimi tečajniki.

Nekaj dni po ponovitvi smeri v letošnji sezoni sva se slišala z Milivojem Bučanom in začela o vzponu resneje razmišljati. Milivoj je linijo več let opazoval, tokrat pa je šlo za redko priliko, ko bo celotna smer v vrhunskih razmerah. Edini možni dan za vzpon je bila sobota, 29. 2., saj je bil za nedeljo napovedan vremenski preobrat s sneženjem. Le-ta pa je posrkbel za dodatno napetost pred vzponom, ker sva dobro vedela, da morava smer nujno preplezati v enem dnevu.

Iz Nove Gorice sva se odpravila nekaj po 4. uri zjutraj, ob vznožju stene pa sva stala ob 7:30. Ob pogledu na steno nisem točno vedel, kaj naj bi si mislil, saj takšnega masiva nisem še nikoli imel tik na glavo in mi je bila perspektiva neznana. Na momente se mi je zazdelo, da bova takoj čez, globoko v sebi pa sem vedel, da temu še zdaleč ne bo tako.

Perfektne razmere so se začele takoj na vstopu, slabše so bile le na previsu, manj kot 100 m višje. Preko spodnjega dela sva tako rekoč letela, naklonina pa ni popustila niti toliko, da bi si lahko za trenutek raztegnil noge in odvil meča. Vreme je bilo sprva oblačno, nekje sredi spodnjega dela smeri pa se je oblakom pridružil še veter, ki je nad naju prožil nadležne pršne plazove. Le-ti so naju spremljali celo smer, najpogosteje so nama na glavo prileteli ravno, ko sva bila sredi kakšnega detajla. Do približno polovice smeri sva sledila snežnemu traku v vrhunskih razmerah, tu pa tam sva kakšen skok obvozila po strmih travah.

Pri markantni luknji v drugem delu smeri sva se okrepčala in odpočila. Do te točke sva brez večjih težav plezala nenavezana, kar pa se je že poznalo na psihi, saj je soliranje tako izpostavljenega terena zahtevalo sto procentno zbranost. Na skoku iz lope je zaradi odjuge led že odstopal od skal, zato sva raje poiskala varnejši prehod na levi strani. Najprej je sledila delikatna, zračna prečka po strmem ledu, kjer sem se spraševal, ali mi več nelagodja povzroča pogled v 800 metersko globino tik pod derezami ali pogled na še vedno zelo oddaljen rob stene.

Na prečki sem zarinil preveč v levo in se zaplezal, zato sem moral iz nahrbtnika izvleči vrv in se nekaj metrov kvazi poabzajlati (poplezati) na en klin. Ta manever nama je vzel nekaj dragocenega časa. Na srečo sva preko strmih skalnih plošč našla lepe prehode po kompaktnem snegu. Kmalu sva prišla do zadnjega pokončnega skoka, kjer sva uredila sidrišče na ledne vijake in se prvič navezala. Za vmesno varovanje se je ledna kljuka ponovno izkazala kot nepogrešljiv del opreme. Nad skokom se je stena rahlo položila, zato sva tam naredila še eno pavzo in nadaljevala do roba. Približno 100 metrov pod robom sva vključila čelne svetilke, katere je opazil gasilec iz doline in o tem obvestil GRS Bovec.

Po izstopu iz stene sem se malo oddahnil, saj sem mislil, da sva s težkim delom zaključila in nama manjka le še lažji sestop v dolino. K sreči je tudi vreme sodelovalo, razgled je segal daleč v toplo razsvetljene vasice v Padski nižini, le zlovešč veter je naznanjal začetek epske avanture.

Plezanje nama je šlo precej tekoče, česar pa zagotovo ne morem trditi za sestop. Začel bom v snežni luknji tik na vrhu Briceljka, v katero sem po prvih nekaj korakih skorajda padel. Segala je vse do travnatih tal in bila ravno dovolj velika za dve osebi. V luknji sva imela popolno zavetje in tišino, zrak se je zelo hitro segrel na prijetno temperaturo, zato sva že začela razmišljati, da bi se zavila v astrofolije in prebivakirala. Na srečo sva se zavedla, da idejo o bivaku podpira le utrujenost in da je zaradi bližajočega se vremenskega preobrata zelo nespametna zamisel, zato sva raje pospravila opremo, povečerjala in zakorakala v vetrovno noč.

Veter je okoli naju neprestano vrtinčil snežinke, ki so odbivale dragoceno svetlobo iz čelnih svetilk in nesramno motile vidljivost in prostorsko orientacijo. Zaradi utrujenosti in nizke vidljivosti sva v zmoti mislila, da stojiva na grebenu, ki loči Loško koritnico od Bavšice, zato sva se držala desnega pobočja grebena, namesto da bi se spustila na levo, kjer je prava pot. Pobočje je prehajalo v široko grapo in postajalo vse bolj strmo. Nekaj časa sva se še obotavljala in iskala pravo pot, ko pa se je koledar obrnil na marec, sva se odločila, da morava samo še naravnost v smeri proti dolini. Sledilo je 6 celih spustov po vrvi in ogromno plezanja po dol, kjer so se že tako izčrpana meča še dodatno trgala. Iskanje in izdelava primernih sidrišč za spuste je zahtevalo ogromno napora in improvizacije. Abzajli so bili psihološko še toliko napornejši, saj sva se morala vsakokrat spustiti v neznano, temno globino, ovita v oblak podivjanih osvetljenih snežink. Med predzadnjim spustom sem se nenadoma zavedel, da je megla dobila moder odtenek, torej da se prebuja nov dan. Za trenutek se je razkadila in nedaleč pod nogama razkrila položno pobočje, ki je vodilo v gozd. Do varnih tal nama je manjkal še en sam spust, katerega sva naredila na zadnji klin, ki nama je še preostal, in na eno ledno kljuko. Sledil je le še sprehod v sneženju do ceste v Bavšici. Sprva je bila hoja še sprejemljiva, kasneje, ko so se snežinke spremenile v hladne dežne kaplje, pa je postala eno samo trpljenje.

O konkretnem načrtu, kako bova iz Bavšice prišla do avta v Log pod Mangartom, še nisva razmišljala, prav tako sva bila še vedno brez telefonskega signala, da bi lahko poklicala kakšnega poznanega domačina. Ko sva se do kosti premočena ob 11:30 dopoldan oz. po 29 urah garanja privlekla do parkirišča v Bavšici, sva tam doživela najlepše presenečenje. Polona je poklicala Urško in Robija iz Loga, da sta naju pričakala v Bavšici, naju zapeljala do Loga in povabila na topel obrok, s čimer sva se pogrela in povrnila precej energije za pot na Goriško. Za prekrasen zaključek takšne epske ture sva neizmerno hvaležna Poloni, Urški in Robiju.

Lep pozdrav,

AK

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja