Tabor v Logarski dolini

Uvod v tabor, petek 11. 9. zvečer

Sedem vrlih se nas je zbralo v koči na Klemenči jami v petek, pozno zvečer. Turističnih bonov je vsem še ostajalo in kako bi jih lahko boljše porabili, kot za par dni plezarije? Oskrbnica v koči ni bila presrečna nekaj utrujenih primorcev na njenih vratih ob 23h v noč, vendar kaj hočeš… čas ima svojo voljo, mi pa žejo in utrujenost. Usmilila se je naših milih pogledov in vsakemu dala še eno rundo, da smo se lažje dogovorili za cilje naslednji dan in razporedili v naveze. Odločili smo se za S steno Ojstrice. Rok in Nastassja sta se namenila preizkusiti v smeri Modic-Režek (V+/III-IV, 500m); Mitja, Jana in Iza v Ogrin-Omerso (V-, 450m)  na obisk k Vesni (kot so poimenovali tamkajšnjo vesno prečnico), Aleks in moja malenkost pa v boj z Zmajem (VII-/V+, 450m).

Sobota, 12. 9. 2020

Budilka je zvonila ob 6h. Nikomur se iz postelje ni preveč mudilo, počasi smo se pa le zguncali do zajtrka. Če vlada časti, naj bo obilen! Pod steno smo bili nekaj prej kot ob 10h. Vstopili smo vsi na istem mestu. Z Aleksom sva se odločila tiste začetne II-ke posolirati, tako da sva si nabrala nekaj začetne prednosti, medtem ko so se drugi navezovali.

Začetno cik-cakanje po rampah in žlebovih je hitro minilo, tu pa tam sva naletela na kakšen zanimiv gib ali majhno strehico. Skala je bila presenetljivo dobra in užitek noskončen.

Vse tri naveze smo naletele na težave istočasno. Aleks je na sidrišču pod detajlom prepustil svoj magnezij težnosti, kar je škodilo celotnemu vzdušju in psihi. Tako se je Izkušeni potnih rok, vihteč frenda namesto meča pognal proti žrelu zmaja.

Pod  sabo sem zaslišal vzdihe pogumnih treh. Očitno so Vesni zmotili siesto in ni bila kaj preveč vesela obiska. Kot če je lahko prečnica v previsu kdaj gostoljubna?

Skrita od naših oči, pa je nekje spodaj Nastassja nevede potegnila prečnico v levo kakšen raztežaj predaleč, da sta se z rokom tudi sama znašla v Ogrin-Omersi. Izkazalo se je za srečno naključje, saj sta lahko spotoma pobrala izgubljeno magnezij vrečko.

Naš tajming je bil odličen, saj smo vsak iz svoje smeri prilezli praktično istočasno. Še vedno je ostajalo nekaj dnevne svetlobe, zato smo skupaj skočili še na vrh. Po slikcah, parih požirkih vode in tistih nekaj oreščkih in frutabelah, ki nam jih je preostalo, smo se namenili v dolino. Spet v koči smo bili v zgodnji noči.

Takrat smo se zavedli, da nas je dan kar zdelal, zato smo naslednjemu dnevu namenili kakšno krajšo navrtano reč v Krofički. 

Nedelja, 13. 9. 2020

Z vstajanjem in zajtrkom se nam je mudilo še manj kot prejšnji dan. Do stene smo se opravili družno in malo pomešali naveze. Mitja, Nastassja in Iza plezat Zvitorepsona (V+/IV+, 260m), Jana in Aleks Sladko skrivnost (VI+/IV, 140m), Rok in jaz pa Brankino smer (VII- /V, 260m).

Najino smer bi označil kot lepo, podobno hvalo je prejel tudi Zvitorepson. Obe smeri začneta čez lažji previs in nadaljujeta po lepem razgibanem kaminu, kjer se ločita. Brankina smer se nadaljuje z zelenim raztežajem, ki je edina temna plat smeri po mojem mnenju. Detajl smeri poteka v zaviti zajedi, ki zahteva kar nekaj tehnike v nogah vendar plezalec, ki je temu kos, tu neizmerno uživa (midva sva zaradi pomanjkanja omenjene tehnike uživala manj). Obe smeri imata skupen cilj na koncu plošč, ki obe smeri lepo zaključijo in osmislijo.

Kot dogovorjeni smo Rok, Mitja, Iza, Nastassja in jaz tudi tu skupaj prilezli ven in družno štantali še zadnji raztežaj v borovcih. Sledil je sestop po hudourniški strugi, ki je tudi zahteval nekaj poplezovanja in napora.

Pri koči sta nas že čakala Aleks in Jana, ki sta s svojo smerjo kar hitro zaključila. Vsak od nas je bil sila zadovoljen s svojim odplezanim. Ob malici in hladnem smo si izmenjali zgodbe in prigode ter se počasi poslovili od koče, oskrbnikov in Logarske doline.

Primorska, prihajamo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.