GG, Vežica, V+, 390m

Po nekoliko bolj turističnih vikendih sva se z Mitjo Mikužem le odpravila v “resno” smer, in sicer tokrat v Kamniško-Savinjski konec, v Vežico.

Zapletlo se je že nekje v Kamniku, ko sva ugotovila, da nimava ne skice ne fotografije smeri, pravzaprav se sploh še nisva odločila kam greva. Prejšnji dan ni bilo volje iti do društva po vodnik, tako da sem pregledal le Slovenske stene, v kateri pa so zgolj 3 smeri, Akademska, SZ raz, in smer Geršak-Grčar. Ker je raz prelahek in Akademska ni ravno za prvo resno smer letos, sva se na pol odločila za to spominsko smer.
Situacijo nama je dodatno rešil Erik (hvala!), ki nama je poslal fotografijo iz drugega vodnička.
Vedela sva, da imajo matičarji in morda tudi akademci tabor v tistih koncih, zato sem imel pričakovanja o gneči v smereh. V vodničku sva zato malo pogledala morebitne alternative, in ugotovila da bo smeri dovolj, za primarni cilj pa sva si torej izbrala že omenjeno smer.

Malo pred Kamniško Bistrico sva parkirala avto in začela dostopati proti steni. Dostop je dokaj zanimiv, vmes sva si ogledala še naravno-zgodovinsko učno pot in grob zavezniškega pilota, partizansko bolnico Bela pa sva pustila za nazaj grede. Pot pelje kar čez suho strugo slapa Orglice, kjer je potrebno malo poplezat.

Dan je bil soparen, tako da sva prišla do pod stene vsa mokra. Začelo se je še oblačiti, tako da sva računala, da bo v steni relativno hladno.

Moj strah se je izkazal za delno utemeljenega, saj sta bili pred nami že 2 navezi. Čeprav sta bili na nam najbližjem sidrišču dve dekleti, sva se gentlemensko odločila, da ne bova silila v rit in sva kar na tleh počakala, da se je naveza premaknila višje.

Smer je res lepa, na mogoče dveh mestih malo bolj izpostavljena, ampak dobro opremljena s starimi, zarjavelimi klini 😀 . Sidrišča pa so celo navrtali 😐
Kljub skici sva nekaj metrov zgrešila in prišla v sosednjo Tik pred dvanajsto. Napako sva hitro odkrila in v naslednjem raztežaju priplezala nazaj v svojo smer. Ko enkrat dosežeš veliko travnato polico se je mogoče razvezati in prosto plezati naprej, do vrha pa je vseeno še nekaj časa plezanja. Sestopila sva proti Dedcu, nato pa nazaj pod steno in po isti poti proti avtu.

Mitja se je kot bolj pogumen okopal tudi v Beli, jaz sem pa namočil zgolj noge in glavo. Polna energija sva se odpravila proti Ljubljani, kjer se prepustiva še gurmanskim užitkom.

Destinacija je super za kak tabor, smeri je malo morje, od krajših v Vršičih, pa Dedcu, Vežici…

PS: Sklenila sva, da je končno čas za novi čeladi. Eden jo skoraj res že rabi, drugi pa.. zakaj pa ne.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.