Marčevsko razbijanje ledu

Decembra sta mi bila podarjena nova cepina (hvala!), ki ju je bilo potrebno krstiti, za kar je letošnja ledna sezona idealna. Z Erikom Pavuso (AO LJ Matica) sva jo otvorila konec decembra v slapovih pod Prisojnikom, nadaljevali smo jo z Rokom Mirtom, Zlatkotom in Katarino Koren, Urbanom Kapušinom, Jernejem Arčonom in Sašotom Seljakom v Sappadi, kamor smo se še parkrat vrnili februarja (članki o februarskih podvigih so baje v nastajanju) in tako dalje…

Prvo nedeljo v marcu sva z Erikom začela v slapu Carpe Diem (WI3+, 180m), ki ima super dostop, približno minuto in pol od avta :D. Plezala sva po levi varianti, ki ima v prvem raztežaju rahlo previsen skalni skok (M5, sveder), nadaljevanje popestrila po sveči na desni strani, kar je bilo malo težje od originala, ki gre naravnost po položnejšem terenu. Slap se nato položi do tretjega raztežaja, kjer je zadnjih 8 metrov spet bolj pokončen. Abzajl sva uredila na levi strani slapu (drevo), je pa navrtan štant takoj ob izstopu iz slapu, če ga seveda opaziš pred drevesom. Ob 12h sva že ležala na soncu in jedla muffine (hvala mama od Erika).

V sredo sva nadoknadila dostop še za nedeljo, saj so slapovi v Monte Col od avta oddaljeni dobro uro grizenja kolen. Plezala sva Yabi Yum (WI4, 200m) oziroma drugi slap z leve. Prva dva raztežaja sta potekala v relativno dobrem ledu s krajšimi pokončimi skoki, sidrišča so navrtana. Naprej sidrišč nisva več našla, tako da so bila ta na vijakih in drevesih. Led je bil v zadnjem, najbolj strmem raztežaju že kar slab, ampak ker boječ fant še nikoli ni pri lepi punci spal, je Erik spretno opravil z njim in že sva visela na zadnjem štantu. Tri abzajle kasneje sva stala pod slapom in počasi sestopila proti avtu, kjer sva našla škatlo muffinov (hvala mama od Erika). Punca se pa še išče.. 🙂

Soboto, 12. 3., smo z Alexom Kraljičem in Urbanom ubrali taktiko ”dejmo bit čim bolj pozno pod slapom, da bojo naveze pred nami že izplezale” in nekje okrog 10h zjutraj parkirali avto kmalu na začetku makadamske ceste blizu koče pri Izviru Soče. Cesta je naprej pomrznjena do rampe, kar je brez verig kar izziv. Okrog poldne smo bili prvi ali zadnji pod Zapotoškim slapom (WI4, 180m). Alex je v prvem raztežaju sprostil večino svojih frustracij v čustvenem nagovoru (ne)kvaliteti ledu (trd in svečkast) in iz slapu pometal 50 delni set krožnikov, pladnjev, loncev in štedilnikov. Borbo čez isti raztežaj sem nadaljevala jaz, vendar led tudi mojih cepinov ni bil željan, eden od izstrelkov je zadel Urbana na sredino čelade (sorry). Naslednja dva raztežaja sta bila bolj uživaška, Urban je tretjega plezal kar 2x :D. V zadnji vertikali nas je konkretno navilo in še dobro, da je bil čez konec slapu, ker bi drugače zvečer težko nesli pivo do ust.

Fajn smo izkoristili letošnjo zimo, hvala vsem 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.