Medtem, ko sem bil v petek odločen da ostanem v Ljubljani in vikend posvetim študijskim obveznostim dobim povabilo za plezanje. Brez večjih pomislekov se hitro odpravim domov – bom pač čez teden spal kako uro manj da nadoknadim čas.
V soboto se z Rokom in Izo ob 6.30 dobimo v Solkanu in se odpeljemo proti Bovcu. Po tem ko Iza zavrne večino Rokovih predlogov za smeri se odločimo, da gremo plezat v Veliki Škedenj Smer ob macesnih IV+. Okoli 8.30 se od avta odpravimo pod steno skozi strm in poraščen gozd kjer vsak od nas nabere nekaj klopov. Rok med potjo sledi “možicom” in čez pol ure smo že pod steno in poiščemo vstop v smer. V smer prvi vstopi Rok, z Izo pa že delava družbo prvim štant muham. Prva dva raztežaja večinoma potekata po zajedi in kaminu in je na mestih krušljiva in naložena z zemljo. V enem raztežaju suvereno stopim na velik kos take travnate zemlje in kar naenkrat noga obvisi v zraku, pod mano pa se pojavi oblak črnega prahu skozi katerega se nato prikaže Iza črna kakor da bi prišla iz rudnika (oprosti Iza). Sledi najtežji del smeri, ki poteka čez manjšo streho katero pa Rok prepleza brez večjih težav. Ker pa vedno velja Murphyjev zakon se ravno v tem raztežaju naredi vozel na sredini vrvi zaradi česar Rok nemore normalno pobirati štrika in skoraj čez cel raztežaj plezam z lokom prostega štrika. Prehod čez streho je bil kar zoprn, saj je vse naloženo z zemljo in travo. Ravno ko se skobacam čez streho se mi odlomi velik oprimek in kar naenkrat se znajdem pod streho in spet zagledam Izo. V drugem poskusu se spravim čez in kmalu se plazim po travah in drevju. Iza se je malo načakala, da je do Roka končno prišel zavozlan del vrvi, ki ga rešil, da lahko končno normalno pobira vrv naprej. Na štantu mi pokaže ožuljene roke od vlečenja zavozlanega štrika, tako da Rok hvala za požrtvovalnost. Do konca smeri nas čaka še en kosmat raztežaj na koncu pa še nekaj lepšega plezanja po kar kompaktni skali. Na vrhu se na hitro okrepčamo in sestopimo proti avtu. Sestop je kar strm, sem in tja je treba tudi kaj odplezati dol in na dveh mestih se tudi abzajlamo. Čez debelo uro smo spet v bližini naših “možicov”, sledi le še prebijanje skozi goščavo do ceste. Na poti domov se nekateri bolj drugi manj ohladimo v Boki in okrepčamo z hmeljevimi napitki in pico.
