V soboto, 15. junija, sva se z Rokom Mirtom odpravila proti Jermanci in naprej pod jugovzhodno steno Planjave. Kljub namigu dneva, nisva plezala Sobotne, saj jo je Rok že splezal. Izbral je sosednjo smer Humar-Škarja. Dan pred tem sem sicer pregledala opis in skice (očitno slabo), pa vseeno nekje vmes spraševala, ali je to navrtano. »Ni navrtano,« reče Rok, »je pa smer baje v celoti nabita s klini.« Ta misel me zares doseže šele nekaj ur pozneje, ko mi Rok poda frende in kline, naj si jih obesim za pas.
Okoli 7:30 nama uspe parkirati. Obeta se sončen dan. Dostopa je dobri dve uri. Med potjo najprej naletiva na dva člana akademcev, ki očitno poznata lepo število okoliških smeri, in nama tudi izbrano do potankosti opišeta ter pohvalita. Po 20 minutah kramljanja se ločimo. Pred vstopom v smer opaziva navezo, ki s plezanjem ravno začenja. Malo počakava, da si ne bomo ravno za petami, pa tudi glava bo bolj varna – oh, kakšna zmota.
Ko se naveževa in vpneva v sidrišče, me Rok vpraša, če grem naprej, kar me sicer malo preseneti. V glavi hitro izračunam, da bo bolje, da se lotim lažjih raztežajev (ker očitno danes ne bom samo visela), tako da spravim opremo nase in malo naivno vprašam: »Sej to gledam, kje so klini in malo tolčem po njih, če so v redu, ane?« Rok me spomni, da imam tudi svoje kline in frende za pasom in da jih je dovoljeno uporabljati. Lotim se prvega raztežaja in že kmalu ugotovim, da sem zelo slaba v opazovanju že nameščenih klinov. V celotnem raztežaju, ki sem ga sicer bolj prehodila kot karkoli drugega, najdem enega in naredim cel dogodek iz preverjanja, ali je klin uporaben. Temu dogodku sta priči ne samo ena, pač pa dve navezi na sidrišču. Malo se zmedem, kaj počnejo vsi tam, me pa kljub temu pustijo, da se vpnem v njihov štant. Očitno imamo sestanek.
Roku zakričim, da je gneča, a me po moje ne sliši. Prva naveza se loti plezanja, ostali malo pokramljamo. Ta čas sonce pokrijejo oblaki in temperatura pade. Plezanja se loti druga naveza, nakar vodilna v navezi obstane. Roku se odločim potegniti gor, ker se malo bojim, da bo zmrznil, če malo ne pomiga. Ko se nam pridruži na sidrišču in je seveda ves začuden, je naveza pred nama še vedno tam, kjer je bila. Nič, z Rokom in na novo spoznano tečajnico nadaljujemo s poročili o prigodah alpinističnih odsekov iz Paklenice. Rok nama prebere opis poti, ki po Miheličevih besedah sodeč zveni kot ena veselica, kar se tudi sklada z okolico – po dolini se razlega vriskanje.
Po dobri uri stanja na štantu predhodne naveze z abzajlom rešijo težave, midva pa se s tem planom ne spogledujeva kaj veliko, čeprav sva v tem času že nekajkrat preigrala cel kup idej, ki se jih človek nauči v šoli, o tem, kako ohraniti primerno telesno temperaturo. Tudi ta raztežaj nadaljujem jaz, ker se mi III ne zdi nek hud zalogaj, poleg tega sem tokrat zares odločena najtežjega prepustiti Roku. Tu si nadenem plezalke in brez posebnih težav priplezam do štanta in si ogledam mesto, kjer je naveza pred nama zgrešila v plate. Pezzolato bi imel isto idejo. Rok pride za mano, medtem ko jaz proslavljam nameščenega frenda in idejo, da sem skoraj zabijala klin, mi podeli še nekaj nasvetov, kako morda zmanjšati trenje vrvi.
Misleč, da sem se rešila, vodstvo prevzame Rok. Ves čas raztežaja ugotavljam, da se mi to nikakor ne zdi nezahtevno, poleg tega naju še zebe. Iskanje povezav z ocenami športnega plezanja se mi zdi od tu dalje nesmiselno. Na vrhu tega raztežaja se nama odpre razgled, celo sonce uzreva za kako minuto. Čas za polnjenje energije. Travnat del prehodim prva in se zatem odločim še za zajedo, ki je sicer razmočena, a se Roku zdi, da bi jo lahko preplezala po suhem delu. Kmalu mi je jasno, da to ne bo šlo. Nekje na sredi se ujamem v poplavi krize. Ni enega suhega dela, klini zgledajo res neprijetno lepi – a so fiksni, roke imam navite, voda mi kaplja po glavi… preprosto nimam druge, kot da se odločim za že dobro znano taktiko, da pač malo »zahodiš« in je. Deluje! Sem čez detajl. Vmes namestim še gurtno v skalno uho, ki ob snemanju nekoliko stušira Roka – slišim njegovo »veselje« :).
Zadnjega sprehoda in raztežaja se loti Rok. Enega zebe v stopala, drugega v dlani, en par funkcionalnih okončin pri vsakem je očitno dovolj, da nama uspe. Na vrhu, ki ima sicer klavrn razgled, se tokrat izognem še tretjemu krstu, tako da si samo čestitava. Vseeno malo tuhtam o svojih nekdanjih besedah, da na kline pa mene ne boste videli plezat. Ker sva v navezi eden, ki je dober za datume, in eden, ki je bolj za orientacijo, se iskanja poti v megli loti Rok. Malo se sicer trudim zraven. Rok, kljub neodzivnosti satelitov, kmalu najde markacijo in pot. Med sestopom morava še nekajkrat preveriti, ali greva v pravo smer, a sva dokaj hitro nazaj pod steno. Čaka naju še sestop v dolino. Kljub izgubljenemu času na prvem štantu in megli, ki je ovirala orientacijo, so čelke ostale v nahrbtniku. Od skrbi nama je ostala samo še ta, ali bova uspela kje napolniti želodec. Pri Kitajcih nisva imela sreče, rešil naju je hamburger. Ugotovitev dneva je, da sva tokrat ločenih mnenj glede smeri. Rok se z opisom, ki sva ga dobila po poti, ne strinja najbolj (čeprav ne ve ali je morda za to kriv mraz), jaz pa sem najverjetneje preveč navdušena nad novo izkušnjo plezanja in ob pomanjkanju izkušenj nisem najbolj verodostojen vir a meni se je zdela smer lepo plezljiva – mogoče so se mi samo preveč dopadli travnati »piknik placi«. Vsekakor je bil dan zabavna dogodivščina.
