Že nekaj časa me je mikalo plezati nekaj daljšega, kjer bom imela možnost občutiti alpinistično plezanje v vsej lepoti ali pač grdoti, in mogoče smer ne bo zgolj podrejena meni v neki nasvedrani obliki, pač pa bo za uspešno opravljen vzpon potrebno tudi nekaj znoja in živcev. Ni se mi sanjalo, da bo ta izkušnja obarvana tudi s psihološko vojno, ki pa najverjetneje v alpinizmu ni prevelika posebnost.
»Rok (ja, Mirt), tukaj imaš nabor petic, dan bo lep, greva 500-metrsko…zabijat!« Sama sem sicer imela idejo, da bi ponovila Janovo in Erikovo Meduso v Lešarjevi peči (ki jo je Jan F. opisal kot zelo lepo), a naj bi bil v njej še vedno aktiven podor. Glede na opis se nama je najbolj dopadel Kekčev (Janez Kekec, op. a.) stavek: »Kekec je celotno smer označil kot eno lepših petic pri nas,« ki naju je več kot očitno prepričal. Pa tudi Kekec (knjižni junak) je precej zaupanja vreden lik. V soboto zjutraj sva se tako ob lepi napovedi zapeljala na tretjo vršiško serpentino, od koder sva začela dostop mimo koče v Krnici pod ostenje Razorjeve Šplevte. Dostop traja dobri dve uri. Sledilo nama je le še nekaj pohodnikov, v stenah ni bilo nikogar.
Pregledala sva skico, ki v uvodu ponudi dva lažja raztežaja z oceno, ki ne presega III. Ta dva sva presolirala, saj stena ob začetku ponudi lahkotno poplezavanje (mimogrede, to ne vzemite kot spodbudo za podobna dejanja z moje strani). Takoj, ko sem naletela na težavo, sva postavila sidrišče in se zavarovala. V naslednji raztežaj sem krenila jaz.
Smer poteka precej logično, po lažjih prehodih. Hujših težav z orientacijo nisva imela in nama je uspelo najti tiste tri kline, ki so vrisani v skici. Ostalo sva opremila sama, pa tudi pobrala sva vse. Skala ponuja sicer dobro plezanje, polno šalcastih oprimkov, še posebej v previsnih delih, poči in žepov, pa tudi krimpov, ki so prstom zelo prijazni in omogočajo dober oprijem. Platasti deli se meni zdijo uživaški, saj so polni malih poličk, torej prostora za stopke in oprimke ne manjka. Vseeno moram ob tem povedat, da je skala precej krušljiva. Težava nastane, ko po nekaj (sredi giba) odletelih stopih in oprimkih z rezervo jemlješ tudi vse tiste kompaktne predele, ki jih sicer ni malo, a ko ti smer nažene tisti ščepec strahu v kosti, svojim občutkom ne zaupaš več stoodstotno. Detajla smeri se logično nahajata v raztežajih ocenjenih z najvišjo oceno. Prvega blagega previsa, ki stoji na koncu krasnega prehoda okoli roba, preko plate in zajede, sem se lotila jaz. Malo je sicer neprijeten, ker ne ponuja veliko možnosti za nameščanje varovala. Drugo pa je malce neugodna zajeda z enakim problemom, ki jo je kot prvi v navezi splezal Rok. Sama sem raje več napora vložila v pritoževanje in obupovanje nad položajem, ko nisem natančno vedela, ali naj se bolj tlačim v zajedo ali ven – morda bi ga bilo bolj vložiti v plezanje. Po najinem mnenju bi morda smeri dodala še kak +, je pa to seveda lahko zelo subjektivno.
Po zajedi naj bi sledil nekakšen kotel, v katerem naj bi bil zagozden balvan kamor vodi skica. V praksi sva opazila širok kamin, ki se nama je glede na skico zdel daljši, balvana ni bilo opazit. Vseeno sem se ga lotila, a je bil po moji oceni premoker in sluzast. S to karakteristiko sem se pripravljena spopasti zgolj v opevani miss Julijcev, pa še to bom raje prepustila moškemu delu naveze:) tako, da sem to misel opustila. Glede na to, da skica v zadnjem raztežaju vodi levo, sem se odločila, da tudi sama kotel obidem po levi. Skala se mi je zdela plezljiva in po moji oceni ne presega ocene IV. Na vrhu je sledilo še plezanje v levo (še vedno ob kotlu), kar se je stikalo z oceno II-III in je tudi prepeljalo na nekakšen travnat vrh. Ko se mi je pridružil še Rok, sva začela iskati izstop. Po premisleku sva šla proti levi – še vedno navezana. Prešla sva v lažje položne plate in se obrnila v desno v skalnato-travnat svet. Še vedno v navezi sem zadnji del, misleč, da jo maham proti vrhu, prehodila jaz. Ko sem dosegla »vrh«, me je kar malo oblilo. Stena se je postavila pokončno pred mano, lažjih prehodov ni bilo opaziti. In tu se je najina nočna izmena začela.
Imela sva sicer še nekaj svetlega dela dneva, a mi je kljub temu postalo jasno, da naju vrnitev do točke ko sva gotovo še pravilno sledila smeri, sili v nenačrtovan bivak. Rok je pregledal še nekaj opcij levo in desno, a vse brez uspeha. Oba sva v tišini razmišljala o možnih variantah, nakar se je Rok odločil: »Morala bova abzajlati.« Vedela sem, da imam točno nič prostora za paniko (saj mi res nič ne manjka – ne še), tako da sem se pač strinjala (stisko pa raje izrazila skozi naborček na novo odkritih grimas). Na hitro sva ocenila, da bo potrebnih nekje 6-7 spustov. Roku sicer zaupam in ga nisem spraševala kaj dosti. Kljub temu sem imela v glavi vse možne scenarije, tudi nekaj precej neprijetnih Na primernem mestu je Rok uredil sidrišče in tako je to potekalo vse do tal. Dogovorila sva se še o nekih rutinskih pravilih (saj sva vedela, da bo koncentracija slej ali prej začela popuščati), preštela sva kline in metre podaljševalnih vrvic – opreme sva imela dovolj.
Začela sva s prvim spustom. Kot nalašč se nama je štrik že takoj zataknil. Kljub vsem možnim poskusom ga nisva uspela rešiti. »Ojoj« je vse kar sem lahko izustila. Rok je bil popolnoma druge volje. Seveda bo treba žemariti, ampak on se je tega lotil povsem rutinsko in si medtem ko se je vzpenjal po vrvi navzgor – ja, povsem do štanta – še prepeval. Na tej točki nisem bila nekaj koristna in sem se med čakanjem zamotila z nebesnim razgledom, ki je bil v zahajanju sonca res poezija, situacijo pa sem skušala v glavi čim bolj zminimalizirati. Zares izdatno je pomagala Rokova dobra volja in mirnost, tako da sem se po še enem spustu uspela sprostiti – edina težava (ki to ni bila) je bil le še mraz, ki me je ob lastni neuporabnosti doletel na vsakem štantu (nekoliko me je sicer segrelo vlečenje vrvi). Ko je Rok uspel rešiti težavo z vrvjo, je bila že trda tema. Lučke so rešile nastali problem. Vsi preostali spusti so na srečo potekali gladko in minevali ob ponavljajoči se pesmi kladiva in klinov (tisti Kekec iz knjige najverjetneje zanjo še ni slišal). Tako sva se na meliščnih a trdnih tleh znašla okoli 3h zjutraj. Rok je kar malo veselo ugotovil, da tega pa še ni počel, med tem ko sem jaz še vedno seštevala ali se je to sploh zgodilo. Čakal naju je sestop, adrenalin pa je pri obeh vidno popustil – utrujenost se je počasi začela kazati.
Po najinem mnenju sva smer zgrešila v območju, kjer se na skici nahaja kotel. Skica sicer vodi vanj in nato levo od kotla proti smeri Belak-Maležič, kjer sva le nekaj deset metrov pod vrhom morala končati s plezanjem saj je za najine trenutne plezalne sposobnosti pretežka, se nama pa sedaj zdi, da bi morala na tej točki preiti v desno proti smeri Canto Barato, kar se bolje vidi na linji, ki je vrisana na fotografiji stene. Ta je sicer po oceni še težja, a v vršnem delu ponudi lažje prehode, kar je sicer tudi v opisu navedeno kot možna varianta – ne zveni pa, da je to originalna smer.
Učni proces? Več kot dopolnjen. Grenak priokus? Da! (gotovo ne prvič in ne zadnjič). Izkušnja? Za 10+. Ena najlepših petic pri nas? Vsekakor zanimiva in raznolika smer in jo predlagam v ponovitev tistim, ki dobro stojite na vseh štirih opornih točkah (še posebej, da razčistimo ta konec).
Na pivo nama ni uspelo, ker je bila koča v Krnici kakopak zaprta, več od lenega pogleda dveh krasnih malamutov, ki sta dremala pred kočo nisva dobila. Analiza še pride na vrsto.
Dodano 19. 8. 2024: Plezala sva smer Vmesna varianta.
Rok je mnenja, da gre za skalo povprečne kvalitete, značilno za naše hribe.