V tednu od 22. 7. dalje ste se prav vsi odpravili nekam, če ne na tabor v Švico, pa na podaljšan vikend festivalov. Ne jaz, ne Rok planov nisva imela. Očitno noben od naju ni prevelik fan granita, Rok je pa vso svojo ljubezen do isto imenskega žanra glasbe očitno pokuril že z imenom. Kljub temu se nama je zdelo, da imava lahko tudi midva podaljšan vikend, vprašanje je bilo le kam in kako. Mitja (Mikuž) mu je že na sestanku ponujal vodnike Karnijskih Alp, medtem ko smo pogrešali nekaj tistih iz Dolomitov. Tako da, tudi tu ni bilo jasnega odgovora. Malo (najverjetneje) po navadi sva se usmerila proti Cortini. V sredo sva bila pozna, tako, da kljub šotoru in polni kamp opremi ni preostalo drugega kot spanje na parkingu – ki so tudi v juliju kar precej zasedeni in se ob pozni uri dobi le še kako mesto.
Via del Tetto, Picolo Lagazuoi – Trapezio (6a, 280m)
V četrtek sva planirala nekaj lažjega, da se malo vplezava. Roku se blazno dopade smer Maurizio speciale v Trapezu, ki štarta nad prelazom Valparola. Že na dostopu sva videla, da niti slučajno ne bova sama. Še več, mene je kar malo navdušilo in ob enem zmedlo opazovanje raznih GV-jev, ki v steno peljejo plezalce (če jim lahko tako rečemo), za katere ne vem točno ali jih preveva vznemirjenje ali strah. Vsekakor so bili deležni zelo natančnih in jasnih navodil.
Pogled navzgor ni bil obetaven. Ena od navez se zatakne v steni. Po hitrem dogovoru narediva premik v desno – Via del Tetto. Dogovoriva se da štartam jaz (tokrat se odrečem svoji preračunljivosti in izogibanju detajla:). Smer je ocenjena s 6a, detajl pa se skriva kar v prvem rahlo previsnem raztežaju, ki je sicer dobro navrtan. Kljub dobrim oprimkom (šalce, stranci, žepi) zahteva nekaj gibanja in tehnike, saj je stopov manj, roke pa imaš ob koncu detajla že pošteno navite. Če plezaš kot drugi, te dodatno ovira nahrbtnik, pa tudi vrv. Ker si primoran k gibanju v levo in desno (varovalec pa te ne sliši), se lahko zgodi, da ti je ostane premalo in so tako nekateri gibi oteženi. Meni osebno je bil sicer to najlepši raztežaj smeri v izjemni in kompaktni skali. Ker sva plezala z 80m enojcem sem potegnila kar še čez drugega, ki ponudi lažje plezanje po poličkah. Oprimkov je na pretek, precej pa se zmanjša število svedrovcev in potrebno je namestiti kar nekaj lastnih varoval (uporabila sem zgolj frende), saj na poti srečaš le kakšno gurtno, ki je nameščena v skalno uho.
Besedna komunikacija postane na tej točki neuporabna. Naslednji raztežaj je prevzel Rok. Ta nekoliko zavije in se višje položi, še naprej pa so lepe in kompaktne »šalce«.
Na vrhu se srečamo z ostalimi navezami iz sosednjih smeri. Vmes sva sicer še razmišljala, da bi prečila nazaj v prvotno planirano smer a se žal gneča ni kaj dosti polegla. Zadnji raztežaj je lažji vključuje sicer krajši kamin in previsek a plezanje ni preveč zahtevno. Ker sva imela daljšo vrv sva smer preplezala v manj raztežajih kot je v opisu, sva se pa kljub krasnim razgledom kar hitro lotila sestopa, saj je iz višjih sten vsake toliko priletela kakšna neželena pošiljka kamenja.
Popoldne sva se zapeljala v okolico Corvare. Sama sem jo nekajkrat presmučala nikoli pa je nisem videla kopne. Nekako sva končala na istem prenočišču kot večer prej. Med potjo mimo so naju zagledali »matičarji« (oz. Erik P., op. a.) in za nekaj trenutkov smo poklepetali. Plan za naslednji dan – opevana Mikuževa Primo spigolo v Tofani di Rozes.
Tofana di Rozes, Via Primo Spigolo (V+, 520m)
To jutro sva vstala bolj zgodaj, saj je smer daljša, Mitja pa gotovo ni edini, ki rad hodi v to smer. Po poti so se naredile meglice, ki so steno obdale z mističnim izgledom. Na žalost sem bil po poti navzgor premalo skoncentriran na okolico in sva zato prišla pod tretji raz. Ko sem ugotovil svojo zmoto sva se hitro vrnila nazaj in razočarana ugotovila, da so v prvem in drugem raztežaju že vsaj štiri naveze, ena pa je še čakala na izhodišču.
Nekoliko naju je skrbelo, saj so bile za pozno popoldan napovedane nevihte, a vseeno sva se odločila pomalicati in počakati na vrsto. Prikazalo se je sonce, meglice so izpuhtele, ena od navez pa je bila sila počasna. Še ves dan je bilo slišati glasne »corda!!! corda!!!«, saj mu soplezalec očitno ni želel podajati vrvi.
Sam sem tokrat dobil enega od težjih delov, a mi ni predstavljal prevelikih težav, Jana je v prvotnih raztežajih več energije vložila v vse-je-enkrat-prvič postavljanje zatiča. Nekje na polovici smeri sta za nama priplezala dva Italijana (eden od njiju precej nesramen), in naju na vsak način želela prehiteti – zelo nerodno kar sredi raztežaja. Na koncu sva se jima umaknila, saj je izjemno nadležno plezati, če se njihova vrv mota okrog tvoje. Jana je razmišljala da bi kot kompenzacijo vzela enega od njihovih Spiritov, ki so se zadevali okrog naše vrvi, a na koncu se je spomnila Filipovega predavanja iz etike. Mogoče je malo pripomoglo tudi dejstvo, da se je drugi v navezi izdatno opravičeval še naslednji dve srečanji na sidriščih.
Bolj ko se bližaš vrhu, lepša postaja smer in tako sva brez večjih težav, po slabih šestih urah stala na vrhu. Čakal naju je še sestop, ki pa je kratek in enostaven.
Ker je Tofana pobrala nekaj moči, sva za soboto splanirala dve varianti vsekakor pa je bila ideja, da zabijemo kak klin. Prvotni plan je bil, da se zapeljeva na Passo Giau, od tam pa ali levo (ali desno, odvisno od kje se prepeljete) na Lastoi de Formin in Via della rampa ali pa desno (Nuvolau) v krajše smeri. Glede na to, da je bil prelaz že polno zaseden z avti sva se morala spustiti nižje in nama tako ni preostalo drugega kot da izbereva drugo varianto. Po nekje 45 minut dostopa sva se znašla pod steno. Nad nama je bilo nekaj navez, vsaka v svoji smeri. Naredila sva plan, ki je bil bolj usmerjen v učni proces. Smeri so bile lažje in določila neko svojo linijo ter število varoval na raztežaj, ki jih moram postavit. Ravno sem odložila štrik, ko se Rok zadere: »Pazi kamenje!«. Mimo naju je priletelo nekaj kamnov, potem pa slišim Roka reči: »Pazi še en velik gre!«. No temu je usoda namenila ravno moje levo stopalo. Sledila sta pok in krik – za malo drame. Nisva imela druge izbire kot obrnit. Stopalo mi je oteklo, sama sem sicer čakala kdaj bo popustilo stanje šoka in me bo začelo zares bolet. Kaj hujšega od šepanja, modrice in otekline se sicer ni zgodilo. Dan je potem minil v slogu prekladanja od korita z vodo do naslednjega in mrzla voda je dodobra ublažila oteklino. Rok se je sicer deloma pripravljal samo na nedeljsko kopanje, jaz pa sem bila kar odločena da bom plezala. Palec in kazalec sta več kot uporabna, ostalega pač ne rabim.
Via della rampa, Lastoni di Formin (IV+, 250m)
Ker na desni strani ni bilo sreče, po jutranjem preizkusu s plezalko (ja gre na nogo, in ne, ne boli) odrineva proti levi, Z steni Lastoni di Formin. Tokrat sva bila na prelazu nekoliko prej, tako da sva parkirni dobila. Veliko kombijev in kamperjev je kar ves čas parkiranih tam, tako da ostane manj prostora. Pred nama sta se hitro pognala dva Italijana, in ko sva se čez čas približala steni, sva ju zagledala kako študirata smer.
Ko sva prišla do pod stene pa sta izginila, očitno je najin hokus pokus zopet naredil svoje in ostala sva sama v steni. Težje raztežaje je (kako prikladno) zopet dobila Jana, Rok pa je vmes našel še eno vponko, ki je očitno nekomu padla. Smer je lepa, verjetno precej bolj primerna za tečajnike kot pa prvi raz Tofane. Jana je opravila še z zadnjim težjim delom – kaminom, potem pa kot prva stala na vrhu. Tam sva naredila nekaj fotogradiva, nato pa poiskala sestop. Jana skoraj spotaknila enega Avstrijca, ki je hodil nekoliko bolj počasi, a na srečo je ostal živ.
Med sestopom sva v preriji opazila več oslov in konjev, ki so se tam mirno pasli.
Pred odhodom je sledilo še obvezno kopanje v mrzlem potoku, ki je prišlo na vrsto tudi vse pretekle dni.
Potem sva se mirno zapeljala mimo vseh odprtih trgovin s športno opremo direktno proti domu, in kaj kmalu se je ulilo kot iz škafa. Ker sem pozabil na gužvo, ki se naredi proti avtocesti, sva se spotoma ustavila še v vasici Longarone, znani predvsem po statistiki z jezom. Tam sva dobila pico (meni je bilo sicer žal, da sem svojo naročil s špinačo, ljubitelji burrate in pršuta so imeli več sreče), do takrat pa se je gužva razkadila. Do doma je vseeno močno bliskalo in deževalo.
Zapisala: Jana Šimac in Rok Mirt
