Po ogrevanju v Direttissimi, ki me je sicer navdušila z res veliko možnostjo nameščanja varoval, pustila pa brez srečanja s kakšnim večjim problemom (če izvzamem tradicionalno čakanje dveh klepetavih Italijanov na vsakem štantu), sem se odločila zadevo malo začiniti: dvig dolžine in ocene.
Moram priznati, da je iskanje smeri, ki bodo zadostile vsem kriterijem (brez pohajanja, brez kruša, 300 m+, z oceno V, južna ali jugovzhodna stena, sestop brez snežišča …kafe na tretjem štantu), občasno daljša avantura kot čas, preživet v smeri. Niti Alenka Klinar (v knjigi Po vrvi do svetlobe) mi žal ni postregla z nobeno ustrezno idejo.
Na koncu mi, po vseh pregledanih vodnikih, straneh in prebranih prispevkih drugih odsekov, pade v oči tale: Južna stena Planjave; Sešetra. Ni še minil ponedeljek, ko sem Roku že servirala vikend plan.
Dostopa ni veliko. Nekje uro in pol (če parkiraš nekoliko višje v Jermanci, še manj). Iz markirane poti zaviješ nekaj minut po tem, ko se ti odpre pogled na južno steno Planjave. Pot ti prekriža manjša grapa, kjer ugledaš tri kline, ob koncu pa raztrgano jeklenico. Zaviješ po grapi in z lažjim poplezavanjem (možna tudi hoja), dostopiš v levo pod smer, ki je nad pasom rušja. Sam vstop v smer je za vogalom.
Tudi tukaj se že v prvem cugu, ki ponudi lepo, kompaktno skalo in lahko plezanje, srečava z dvema Štajercema. Na srečo zavijeta v Zgrešeno smer, mene pa čaka kamin IV. stopnje, ki se ne izkaže kot zahtevna naloga. V nadaljevanju se pokaže nekaj orientacijskih težav in prvi previsek V. stopnje, ki ga prepleza Rok. Klinov je sicer v smeri za orientacijo dovolj, obstajajo pa mesta, kjer je pač potrebno malo poiskati. Skala ponuja dovolj mest za nameščanje varoval.
V četrtem raztežaju tako sama nekaj časa iščem – najprej klin, potem logičen prehod (ki gre precej v levo in takoj zatem v desno do macesna), pa skalo, kjer mi ne bo vsak oprimek ostal v rokah in tisti kafe, ki ga ni bilo na tretjem štantu. Na koncu ugotovim, da je najbolje, da kar vse čim bolj prehodim – z velikimi napori, ki mi jih zaradi sprememb smeri povzroča trenje (jaz bi šla jasno vedno kar direkt). V nadaljevanju sledijo kaminčki in previski, ki jih pričakuješ v mnogo večjem obsegu, kot so v resnici, kar doprinese k zmedi. Po srečanju z macesnom sledi še en previsič, ki v skici napoveduje detajl, se mi pa ne zdi zahteven. Po srečanju z votlino, sledi sprehod po rampi v desno, ki nudi kompaktno skalo, ki omogoča nekoliko kreativnega gibanja.
Vsekakor se po temeljitem premisleku strinjava, da sva srečala skoraj vse navedene pojme iz legende, ki jim morda lahko pripiševa težavnost pete stopnje. Sem pa zgolj zaradi prejšnjih izkušenj s smermi ocene V+ pričakovala problemsko zahtevnejšo smer.
Osebno so se mi najzahtevnejši zdeli prehodi okoli vogalov (kjer stojiš bolj kot ne v platastih strukturah) in nezaupanje v skalo (ki pa je kar kompaktna). Najlepša skala se tokrat najde v začetnih in končnih raztežajih, ki ponujajo plezanje do III. stopnje.
Smer ni zahtevna glede na oceno, zahteven pa je izstop. Tam se šele pokaže pravo plezanje, ki zahteva meni neznano tehniko borbe z rušjem in kletvicami. Kar nekaj deset metrov tovrstnega gibanja je potrebno, da preideš na Planjavske zelenice, od koder imate dve možnosti: ena proti vrhu in sestop na Kamniško sedlo (če ni večjih snežišč), druga pa sicer baje orientacijsko bolj zahtevna – po lovski poti, čez Srebrno sedlo v Repov kot.
Midva se odločiva za mučno pot proti vrhu, saj logičnega prehoda s prostim očesom na zemljevidu ne dobiva. Družbo nama dela »jadrilica« (jadralno letalo, za vse enako nevedne, kot sem jaz). Rok je navdušen. Bi bila tudi sama, če bi me lahko pobrala in peljala v dolino. Štajerca se odločita za drug sestop, ta je preverjeno krajši in fizično manj zahteven. V podobno dolgi, sosednji smeri sta izstopila kako uro za nama – ko sva bila midva skoraj pri vrhu sedelca in že obračala proti Kamniškemu sedlu. Sta pa naju v Jermanci skoraj prehitela – zmago nama je prinesel hiter spust po melišču:)
Dolžina se je pokazala kot trenutno primerna (vaje zabijanja in izbijanja bodo še potrebne za kaj daljšega), smer pa manj zahtevna od pričakovanj, ki jih ponuja ocena (seveda ni vsaka V+, VI- očitno).
Danes je ponedeljek, Rok je že včeraj dobil plan za naslednji vikend:)… V+, brez pohajanja, brez kruša, 300 m+, južna ali jugovzhodna stena, sestop brez snežišča…kafe na tretjem štantu…mogoče.