Za vikend je lepa napoved – primerno ozračje za plačilo lanskoletnih dolgov. Ker sva lani strokovno preučila, da se nama bo nevihta z vso silo razlila nad glavo v manj kot pol ure, sva lepo obrnila v tretjem raztežaju. Letos sva naredila plan, da bova oblake spregledala.
Vreme, kot bi ga naročil, pridružila sta se še Rok in Mateja in že v petek smo veselo preizkušali najbolj razširjen češki šport – čeharjneje.
Zbudimo se v mrzlo jutro, a ko posije sonce, so razmere že kar malo temperaturno neugodne. Še dobro, da nama polovico smeri senco dela kamin. No, ne eden. Letos v prvi raztežaj vstopi Rok. Nad glavo nama stalno leti helikopter, ki onemogoča komunikacijo.
Za »neroden« začetni kamin ne porabiva ravno veliko časa, se pa vse skupaj zatakne že v naslednjem »neugodnem«, kamor krenem jaz. Raztežaj je ocenjen s V, sva pa enotnega mnenja, da gospod skrivnostno skriva pravo oceno. Kakorkoli, komaj se zvlečem skozi. Malo z nogami uprta v eno in malo v drugo steno, mi na koncu uspe še spodoben padec na klin – in na tej točki mislim, da gre za kritično točko smeri, saj me padec kar malo šokira (brez drame – klin drži!). Rešitev na vrhu se skriva v opornem plezanju (vsaka noga na svojo stran kamina) in ne v plezanju s hrbtom proti steni, večino časa pa ta tehnika služi kot uporabna.
Z mokrim kaminom v tretjem raztežaju opraviva hitro, potem pa se znajdem pred zajedo. Zajedo brez nekih pametnih oprimkov in živo plato, ki se mi ponuja za zunanjo nogo. Najprej poskusim po lažjem prehodu, a se pomaknem toliko v levo in stran od varovanja, da mi nekako ni več lagodno. Rok mi še enkrat preveri skico, ki kaže do polovice direktno po zajedi, potem pa rahlo v levo. Na noge se še uspem dvigniti, pogled mi razkrije isto st(r)anje – živ nič v plati. Desno nogo uspem premakniti v kot zajede, z levo ne vem kam. Nekaj črnih odrgnin mi jasno nakazuje, kaj se je tukaj dogajalo s predhodniki, ki so imeli enako idejo kot jaz. Skušam še otipati kaj pametnega, a se ne srečam z ničemer drugim kot z goro strahu in tudi jaz prispevam nov navpičen podpis z gumo plezalke. Brezizhoden položaj. V poko v zajedi mi uspe stlačiti najmanjšega frenda, ki mi ponudi še eno idejo. Danes je očitno “vse je enkrat prvič” dan.
Vpnem vrv in dalje obupano iščem oprimke, ki bi pa za boga zdaj lahko že zrasli. Nič od tega. Zajedo izplezam tehnično. Naslednjih 15 metrov na vsak meter postavljam frenda, katerega obremenim na vse možne načine, da preverim, ali res drži. Te sproti pobiram in jih premikam po zajedi navzgor, dokler ne dosežem klina, ki je pa tudi edini v tem raztežaju.
Zajedi še v istem raztežaju sledi kamin, kjer mi največ težav povzroči dejstvo, da mi zmanjkuje varoval. Dosežem sidrišče in ko se mi pridruži Rok, mi postreže še z informacijo, da je bila smer po levi veliko bolj plezljiva. Klinov sicer ni bilo opaziti, je pa bilo nekaj mest, kamor bi se dalo vstaviti premična varovala. Krasno. Rok sicer hitro izpleza, ima pa jasno težave s pobiranjem varoval. Obupano uspem le še izjaviti, da se detajla pač ne bom lotila jaz.
Pomota. Rok se v petem raztežaju sreča z nekoliko lažjim in bolj krušljivim svetom in po mojem mnenju prepleza dva skupaj. Ravno toliko naju potem še loči do vrha. Zadnjega dela se lotim jaz. Izmenjujeta se lepo platasto in previsno plezanje. Očitno so me kamini in zajeda tako izmučili, da na detajl v skici nisem bila niti pozorna in sem ga preplezala brez težav.
Na vrhu naju čaka nekaj metrsko prečenje do konca grebena, kjer opaziva sidrišče za abzajl (pot po jeklenici navzdol ni pravilna). Štirje spusti do melišča, brez zatikanja vrvi in že sva na tleh.
Smer je zahtevna – po mojem mnenju bolj, kot kaže ocena (kamin ja, v skici opisan detajl pa ne). No res je tudi da sem sama veliko bolj prijateljica s platami in previsi, kot pa s kamini in zajedami. Od opreme priporočam set frendov, kakšnega lahko tudi podvojite. Uporabljen je bil celoten set od 0,3 do 2 in totemi velikosti 1, 1,25 in 1,5. Zabila danes nisva nič, tudi za orientacijo je klinov dovolj, kot že rečeno, jih boste pa zaman iskali v prvem delu četrtega raztežaja. Tokrat v smeri nisva imela ničesar preveč, z izjemo klinov.
Pri avtu sva okoli štirih, nevihta se bliža, in Roka in Mateje še nikjer? To bo očitno pustolovščina! 🙂
Čeprav se v večernih urah nad nami utrga nekaj oblakov, ki dodobra namočijo okoliške stene, je v nedeljo vse z izjemo kaminov suho. Z Rokom in Rokom se odpravim v ustje morskega psa (Dente del pescecane).
Tam odplezamo še miks dveh navrtanih smeri – vstopimo v Via del Carie (6b) a se na tretjem raztežaju premislimo in odvijemo raje proti detajlu smeri Tartaro (6a+). Potrebovali smo zgolj podaljševalne komplete. Skala je kompaktna, polna nekakšnih brazd, ki ponujajo dobro trenje za noge in oprijem. Smeri sta po večini platasti, zadnji raztežaj pa precej krušljiv. Abzajl se tudi tokrat odvije hitro.
Mateja nam danes maha izpred koče.