Poletje se je začelo v vsej svoji moči, zato sva hitro začela planirati vikend pobege na hladnejše nadmorske višine. Sredi tedna Rok prejme vabilo Roka M., če se pridruživa njemu in Jani v Karnijskih Alpah, pri Peralbi. Seveda, lokacija je bila izbrana, sledil je le še lov na primerne smeri. Ko Rok izbrska nekaj kandidatk, hitro ugotovim, da bo tokrat nujna izposoja kladiva, saj bova šla kaj nenavrtanega.
V petek pozno popoldan kreneva proti Peralbi, Jana hitro sporoča, da sta pet minut pred nama in kje se dobimo. Po manjši avanturi z po italijansko neurejeno prometno signalizacijo v mraku parkirava s pogledom na neštete vrhove. Večerno premlevanje kaj bi šli plezat in kaj vemo o teh smereh so zmotile krave, ki so radovedno oblizovale avtomobilske luči.
Sobotno jutro je prineslo sončen pogled na čudovito dolino in obetalo topel dan. Jana in Rok M. sta se odpravila proti Torre Peralba in izbrani Via dei Camini, midva pa malo dlje k Dente del Pescecane, kjer naju je čakala Via Renny e Goofix. Moje navdušenje nad lepotami okolice je prekinila moja nerodnost – tokrat je Rok tekel za svojo vetrovko, ki je ušla po strmini pod steno.
Informacije, ki sva jih imela o smeri, so bile iz vodnička – skica in lepo označena fotografija, dostop 20 minut od koče. Orientacija pod steno je bila odlična – kje se začne smer, v kateri kamin zavijeva, kam se smer nadaljuje v zajedo in nato plate. Manjši problem so delali le novi svedrovci, navrtani približno tam, kjer naj bi šla smer. Po krajši debati je padla odločitev, da začneva in vidiva kam bo smer logično peljala (tukaj sem na tiho vso odločitev prepuščala Roku kot prvemu v navezi, jaz bom že šla kamor bo on speljal štrik).
Po prvih dveh svedrovcih je že bilo »križišče« – svedrovci so vodili desno, smer glede na skico pa v levo v kamin. Rok se odloči, da nisva zaman s sabo nosila vseh metuljev, zatičev in ostale potrebne alpinistične opreme in po par postavljenih varovalih najde prvi »štatnt« na velikem skalnem ušesu. Ko prilezem gor, me veselo obvesti, da imava spet križišče – svedrovci so na levi, logična pot glede na skico in težavnost, na desni. In zavije v desno, kjer vrh plat najde naslednji štant. Na skici narisane kline v platah je zamenjalo par svedrovcev. Enako je sledilo v naslednjem raztežaju, kjer sva se odločila, da očitno so smer malo posodobili in na nekaterih predelih tudi spremenili. Sicer je sama skala ponujala dosti možnosti za varovanje in tudi še nekaj starih klinov.
Četrti raztežaj se je očitno zdel Roku rahlo prelahek in je zavil desno – na sredini raztežaja me obvesti, da je to kar trenutno plezam najverjetneje 5c sosednje smeri in je najin štant malo nižje. Dobro, sva na štantu sprejela odločitev, da se hitro spustiva do pravega štanta in splezava še zadnji raztežaj, do vrha. Zadnjih par metrov do vrha je bilo precej krušljivih in sam vrh zelo ozek rob, kjer nisi vedel, če ga malo močnejši prijem skale ne bo znižal še kakšen dodaten centimeter. Po tradicionalni fotografiji moje Pande na vrhu smeri začneva abzajle.
V mojih mislih so nevihtni oblaki, ki jih vidim vse naokoli, a na naju zaenkrat še pripeka sonce. Skoraj 50 metrov spusta in sva na naslednjem štantu, premišljujoč kako nama morda uspe na hitro, v vsega treh abzajlih. In potem se štrik zatakne. Malo povlečeva rumenega – nič, pa rdečega (morda sem si narobe zapomnila, na kateri strani je vozel) in spet nič. Na vso moč rumenega, se ne premakne. Par minut različnih manevrov Roka, da bi mu le uspelo rešiti problem, ni obrodilo sadov in se je odločil, da očitno gre nazaj gor. Po premisleku kako najbolj optimizirat žimarjenje po vrvi, par poskusih kako bo šlo najhitreje in 15 minut kasneje je na vrhu z novico, da je rešil vrv (in vozel) iz razpoke. Naslednja dva abzajla sta na srečo nato minila brez večjih dogodivščin, le nebo je postajalo vedno bolj grozeče.
Na dnu stene sva hitro pospravila in se začela spuščati do parkirišča. Začasno naju je ustavil le rahlo zaskrbljeni klic Roka M., kje sva, saj spodaj dežuje, in skupina luštnih svizcev, ki so se prepirali in nestrpno iskali zatočišče pred nevihto. Na parkirišču nisva bila niti sekundo prezgodaj, saj smo si kmalu zatem vsi štirje izmenjevali dnevne prigode v kombiju, med tem ko je zunaj nalivalo in grmelo. Obe z Jano sva ugotovili, da sva tokrat brez potrebe nesli s sabo samo kladivo.
Naslednji dan so Jana in oba Roka uživali v plezanju plat – vsaj z mojega zornega kota ob koči, kjer sem imela odličen pogled na steno Dente del Pescecane. Ob sprehodu na sosednje sedlo in ruševine pa sem jasno slišala njihove »Podri« in »Varujem«, ki so odmevali čez celo dolino.
