Z Janom sva se odločila, da odvrževa odvečno energijo, ki sva jo v soboto pridno nabirala s torto in se podava na nedeljsko turo. Odločila sva se za obisk Kamniško-Savinjskih Alp, za smer pa sva izbrala Kratkohlačo v Planjavi.
Že na parkirišču naju je zaskrbela gneča, a so bili večinoma pohodniki, v steni pa nama je družbo delala še ena naveza. Na dostopu sva na podlagi prebranih člankov izbrala najbolj optimalno pot skozi ruševje – zadnji ovinek pred balvanom desno. Sledilo je malenkost neugodno prečenje melišča in že sva se znašla pod vstopom smeri.
Smer se začne po krajši zajedi, nato pa sledi lažje poplezavanje. Drugi raztežaj postreže z nekaj orientacijskimi izzivi, ko so ti premagani pa sledi prehod na gredico. Tukaj Mihelič opisuje, da se tretji raztežaj začne med dvema lopicama, le-teh je več, Kratkohlača pa poteka med dvema skrajno levima lopicama. Levo od nabitega sidrišča s klini je tudi navrtano sidrišče in to so tudi edini svedri v steni, ki sva jih opazila.
Začetek smeri te ravno prav ogreje za vstop v zajedo, ki poteka desno v diagonalo. Sledi plezanje po zajedi, z lepim četrtim raztežajem, ki je zahteval malo več plezanja. Sledil je peti raztežaj z detajlom, ki je na eni strani ponudil tudi plato. Jan je izbral način gozdenja v zajedo.
Zaključek smeri je sledil skozi znamenito okno, čemur je sledilo sprejemanje odločitve. Jan je imel v spominu, da sledi nekaj lažjega poplezavanja v desno, jaz pa sem opazila možice in se tako odločila za izstop v levo kot je tudi v nekaterih opisih omenjeno. Izstop bi bil lepši, če bi takoj zavila desno, saj sva tako zaključila smer z nabiranjem trave.
Celotna smer je ponudila lepo plezanje z dokaj kompaktno skalo, kljub nekaterim odsekom z bolj naloženim kamenjem, kjer je potrebna previdnost. Ker sem smer plezala kot druga sem se urila bolj v iztikanju zatičev, katere je Jan kvalitetno zataknil. Uporabil je še nekaj metuljev, potrebe po zabijanju klinov pa ni bilo, saj je smer že dobro opremljena.
