Ma, »kira beda«, si mislim, ko dobesedno kot en revež v torek, 24. 6., sedim v šempetrski bolnici, ker se je ravno danes moja zdravnica spomnila, da moram na sicer manjši poseg, ki pa bo vseeno mojo kožo oplemenitil za šiv ali dva – kar pa gotovo preprečuje plezanje v naslednjih dneh.
Hvala “tehničnim težavam”! Razlog, ki ga tudi sama, kljub opravičevanju, takoj zagrabim in se zmenim za četrtek.
Tokrat turo organizira Rok. Sama preletim le skico in nekaj zapisov. Mihelič mi vztrajno obljublja izjemno plezanje v bleščeče beli skali. Boštjan pravi, da je smer lepa, skala solidna. Preberem tudi zapis o tem, da je smer čista podrtija, in na koncu še Rokovega izpred petih let, kjer pravi, da ga smer ni prepričala. Čudim se izbiri, ampak prav.
Steber revežev… Priznam, da mi ime takoj vzbudi črno misel, da bi v sredi smeri res lahko dobila dokončno obliko te podobe.
Plan je očitno dovršen – da bova zgodaj na Vršiču, se odpraviva v Lepeno že dan prej, kjer se podružimo še z Janom in Evo.
Nekaj čez 6 sva na Vršiču. Z dostopom nimava težav, Rok teren pozna, naveza pred nama, ki gre v Debelakovo, pa ne ve, kam. Težave se pojavijo takoj, ko je treba zaviti z glavne poti, saj se odcep zdi že na prvi pogled kar zahteven. Strma greda, ki se vzpne le nekaj 10 m potem, ko se znajdemo pod severnimi stenami, zahteva nekaj poplezavanja. V nadaljevanju nas pripelje na gruščnat teren, ki ga prečimo malo nižje pod stenami – z malo opazovanja uzremo pot (potrebno je iti mimo treh iglavcev, ki jih je moč opaziti na drugi strani). Potek smeri si ogledava tudi od daleč, saj opisi omenjajo težjo orientacijo, poleg tega pa se je tudi Rok že izgubil v napačen kamin.
Rok vstopi v prvi raztežaj nekaj čez 9. Kamin s previsom ponudi kompaktno skalo in atletske gibe. Ker sva za raztežaje, ki sledijo v lažjem svetu, planirala “odplezat” brez vrvi, se sama ne preobujem.
Sledi posvet. Ugotoviva, da je svet res lahek, točka, proti kateri se bova usmerila, pa je nekakšna črna streha. Vmes opaziva en sam klin, a ker poplezavava vsak po svoje, na to nisva niti pozorna. Pod strehico se nahaja štant, nekoliko levo še eden, ki je bolj logičen in v nadaljevanju zmanjša trenje.
Šesti raztežaj odplezam v nekakšnem loku. Kline se opazi, vsekakor pa odsvetujem zaletavost. Cilj je polica, ki je rahlo levo nad prejšnjim štantom.
Sedmi raztežaj želiva podaljšati, saj na vidnem sidrišču ni porabljena niti polovica vrvi, tako da Rok iz plate potegne še do police, kjer naredi sidrišče. Po daljši prečki se nato v steno odpravim jaz. Kot že Rok pred mano tudi sama plačam ceno vlečenja dolgih cugov – trenje je ob koncu vrvi že nemogoče. Ker ne najdem sidrišča, moram tudi sama zabijati. Ko se mi pridruži Rok, potegne le še krajšo prečko v levo, in tukaj naj bi naju čakal orientacijski zlom iskanja prave zajede. Ta je več kot očitna – ima sidrišče (3 klini in prusik na enem), ko se zazreš vanjo, pa se zlahka opazi 4–5 precej na gosto postavljenih klinov.
Travmo z zajedo, ki je tudi detajl smeri, rešim dokaj hitro, ne morem pa trditi, da mi je bilo prijetno. Stopov in oprimkov ne manjka, gosti klini so dodatna psihološka pomoč, ne glede na to, kako rjasti so. Ko klinov zmanjka, se tudi zajeda počasi konča – sama skoraj spregledam polico, na katero se izstopi in ima dva klina za štant (dva se nahajata tudi cca 10 m višje).
Od tu sledijo še trije raztežaji plezanja po žlebovih (malo not, malo ven) nekje do IV. stopnje. Ob koncu sledi še nekaj lažjega plezanja – za dober raztežaj. Izplezava na vrh Zadnje Mojstrovke. Sledi nekaj sitnega sestopa do poti, ki pelje z Male Mojstrovke proti Vršiču. V dobri uri sva pri avtu.
Smer ni ravno tako vrhunska, kot jo opisuje Mihelič, se pa vsekakor ne strinjam z vtisom, ki ga je na Roku pustila pred petimi leti (tokrat ji je namenil oznako: povprečna). Razumem, zakaj jo nekateri dojemajo kot »podrtijo«, a to gotovo ni. Skala je kompaktna, v redkih delih krušljiva, je pa res, da ima po mnogih poličkah naložen material, ki se prav tako z enim gibom ali potegom štrika spremeni v projektil, ki ogrozi plezalce pod teboj. Uživanje v plezanju se pojavi na precejšnjem delu smeri. Orientacijsko ni najlažja, se pa da ob zbranem opazovanju uzreti kline, ki ti kažejo pot. Kljub opremljenosti priporočam še set metuljev.
Kot kaže, mi je danes uspelo premagati reveža v sebi… (za četrtek ne garantiram), je pa misel nadomestila druga:
Če bi bil vedež, ne bi bil revež – in očitno je bilo vedenja za danes ravno dovolj za turo brez nepotrebnih presenečenj.