Želja po prvem letošnjem plezalskem podvigu je pomenila da bo nekdo na odseku nasrkal in tokrat je bil to Mitja. Kar nekaj časa sva tuhtala kako pa kam in se tik pred zdajci odločila da kreneva na Vršič. Na poti tja zveva tudi da se v tistih krajih prav takrat nahaja se skoraj pol odseka – očitno smo povezani na nek tak transcedentalen telepatski način – in tako se nam obeta tudi dobro popoldansko druženje. Ko pridemo gor se začne iskanje parkirnega in potem čelade in pa spet parkirnega in ko končno najdemo vse kar nam manjka krenemo po žgočem soncu do vstopa v smer, ki je takrat, hvala bogu, še cela v senci. Mitja opazi da je v smeri že ena naveza in začne razmišljati o alternativi a hitro zaključi da bo to to – Nad Šitom
glava, Smer po zajedi. Smer v začetku ponuja veliko oprimkov in stopov in ker je skala tu kompaktna je plezanje prava uživancija. Težava se pojavi v zajedi in kaminu saj je tam skala nekoliko slabša in vlažna. Klinov je v smeri dovolj a vseeno uporabiva tu pa tam kakšnega frenda. Previdnost ni odveč tudi proti koncu kjer je smer precej naložena. Midva sva se morala parkrat skrit pred “darilci” prve naveze. Kljub temu je smer res zanimiva, ravno prava za prebit led po zimski neaktivnosti. Na koncu je kot vedno ves trud poplačan s čudovitimi razgledi okoliških vrhov. Katere je zelo pametno poznat če plezaš z Mitjo, ker sicer sledi taka očetovska pridiga in hiter padec samozavesti. Z ranjenim egom sledi sestop in iskanje nekaj dobrega za pod zob. Pridružita se tudi Rok in Jana in polnjenje želodčkov hitro mine ob debatiranju preplezanih smeri in kovanju načrtov za naprej.
Na žalost slikovnega gradiva ni ker sva bila v “zenu” med plezanjem in na fotografiranje nisva niti pomislila. Tako nama boste morali verjeti na besedo – smer je lepa, mi pa tudi.
Naslednji dan prehitiva budilko. Po zajtrku in treh kavicah v Planinskem domu Lepena hitro pičimo zopet na Vršič. Najin cilj je Kovinarska smer na Veliko Mojstrovko. Dostop do smeri je daljši in nekoliko zahtevnejši, ponuja pa zato lepše razglede. Med dostopom poslušava kamenje, ki pada okoli naju in občutki nekako niso takšni kot bi morali biti. Ni kaj dosti za povedat, ni vsak dan, dan za plezat. V drugem raztežaju se Mitja obrne in absaila dol.
Razmišljam, da je to mogoče najbolj dragocena izkušnja v teh dneh. Da je treba vedno poslušat samega sebe. Ne glede na oceno smeri, na pričakovanja, neglede na to kako stvar zgleda. V gorah se napake pogosto drago plača in ni vedno za jet z glavo skozi zid. In konec koncev so pravi uspehi vedno grajeni na mnogih neuspehih, če le ne pustimo, da nas ti ustavijo. Brez kompliciranja kreneva nazaj. Da pa ne bi dan šel prav v nič se odločiva za “kondicijski trening” – s polno opremo v nahrbtnikih po Hansovi poti na Malo Mojstrovko. Sonce ne prizanaša in nekje, malo pod vrhom, naju sreča pamet – skrijeva nahrbtnike in lažja za tono in pol pičiva po strmem pobočju do vrha. Tam pa spet sledi smeh, učna ura o (ne)poznavanju gora, spet imam ego potlačen do nafte in vsi pogoji za sestop so takrat izpolnjeni. Greva, najprej do nahrbtnikov in potem do prelaza. Zadnjih dvajset minut debata teče le o ledu in pivu in o ledenem pivu. Natakar v Tičarjevem domu nama reši pol problema, preostanek pa je rešen v dolini, ko namočiva glave v Sočo.
No, tokrat nisva bila kaj dosti v “plezalskem zenu” tako da nama je uspelo stisnit tudi kakšno slikco. Ni nam treba verjet več na besedo, lahko se prepričate sami –
gorski svet je ful lep, mi pa tudi 😉
