Počasi gre sezona plezanja v gorah h koncu, pa vendar očitno ta ni še povsem izpeta. Motivacijo za plezanje vlečem bolj kot ne za lase. Možgani bi šli frikat! Letos sva z Rokom nabrala kar lepo številko. Velik del sezone mi glava dela nekako tako, da ali plezam ali pa razmišljam o preteklem/naslednjem vzponu. V celoti mi ta dejansko vzame kar nekaj časa. Načrtovan je včasih že na sestopu prejšnjega, o njem pa svoje misli navadno oblikujem še lep čas, preden dokončno zaključim mnenje. No, trenutno me motivira vreme – bojazen, da so nam šteti zadnji topli dnevi, ali pa število vzponov, ki je skoraj okroglo, pa vendar manjka še eden … Nimam pa več ideje kam. Opazno potrebujem spremembo.
Za tegale vam kar povem, da se je »prisila« splačala. Nekateri boste sicer mnenja, da je smer prekratka in premalo resna … bom kar pogumna, motite se! 🙂
Budilka je bila nastavljena za soboto ob 6h. No, z vsemi napori sva zmogla pod steno v nedeljo ob 11h (v najin zagovor – sva šla čez Snežnik:). Dostop pelje mimo Martuljškega slapu (možen obvoz po širši poti) do prostornega bivaka pod Špikom (še lepo urejen WC, ki mi prikliče Dabarce v spomin, lahko pohvalim), od tam pa ste pod steno v dvajsetih minutah.
Rušica danes sameva, očitno čaka samo naju, po moje se ji na tak sončen dan godi krivica. Šajba, ki je letos nismo doživeli. No, meni vsekakor samota ni odveč.
Dejansko ne vem, kako naj smer skritiziram, ker je ne morem.
Začne se sicer nekoliko višje, po raztežaju II-ke in prečki I-ke na izraziti polici.
Prvi raztežaj krene v kuštrasto (nikakor krušasto) zajedo, se pravi polno trav in kompaktne skale, prekoračiti je potrebno še ruševnat grm (dobro, da imam prakso iz Sešetre). Drugi raztežaj ravno tako vodi v zajedo, temu pa sledita dva raztežaja prečke v levo, ki ob koncu že nakažeta neverjetno kakovostno skalo za naše gore. Luknjice, žlebiči, žepi in šalce, da mi vmes ni več prav jasno, ali sem v Paklenici ali pa Martuljčani (Gozdmartuljčani maybe?) skrivajo kak zaliv z morjem v dolini. Vem, zvenim malo po Miheličevo.
Tukaj srečate navrtan štant druge smeri, vaš pa je še nekaj metrov naprej za vogalom. Od tu krenete v zajedo in na zelo udobno polico, kjer je naslednje sidrišče. Čakajo pa vas še štirje raztežaji, ki pokažejo pravi karakter smeri in zelo raznolike razčlembe. Skala pa bolj kompaktna in hrapava ne bi mogla biti.
Najprej krenete čez plate v kamin, raztežaj lahko končate s previsnim plezanjem ali pa po krasni plati, polni žlebičev. Naslednji raztežaj štarta v previs, ki skriva tako oprimke kot kline, v nadaljevanju pa ponudi sosledje dveh zelo ozkih kaminov, ki pa se jih (pozor!) v obeh primerih lahko obide po levi. Skice sicer kažejo, da si sledita zaporedno. Pri drugem ožjem opazim kline in kljub temu, da se mi sanja ne, kako se bom sploh lahko fizično prerinla čez, zarinem vanj. No, kmalu sem zataknjena kot kak zamašek v flaški od vina. Skala za roke povsod gladka, jaz ne morem ven. Nimam pojma, kako mi je uspelo, niti nimam nasveta. Kasneje sva ugotovila, da se levo nahaja še en kamin, mnogo bolj plezljiv, ne vem pa kaj točno je original. No, kljub mukam je bila stvar zabavna. Po kateri od opcij boste plezali se pač odločite sami.
V zadnjem raztežaju vas pričaka vratolomen prehod čez preduh. Zadeva je za razliko od celotne smeri zelo radodarno nabita s klini, manj zastrašujoča, kot zgleda na prvi pogled, zahteva pa tako vertikalno plezanje kot prečenje in izhod skozi ozko okno (odsvetujem nahrbtnik). Kakorkoli, zgledna petica, ki pa se ti ne proda prav poceni.
Smer konča v krajši grapi, po kateri krenete rahlo navzgor in potem levo preko rušja do macesna, kjer je prvo sidrišče za spust (priporočam spodnjega, pri katerem se vam ob spustu ni potrebno vreči v rušje in tvegati zatikanja štrika).
Med abzajlom me skala še bolj navduši. Vmes se vsake toliko ustavim in tipam oprimke, ki jih večinoma srečujem v zame lepših plezališčih.
Sestop opraviva v uri. Plana o naslednji smeri ni, se pa med tem zgodi že tretja in že malo šokantna stvar današnje ture. Rok izjavi, da je to najlepša smer, ki jo je kdaj koli plezal v naših hribih. No, tisti, ki ga poznate, veste, da tega stavka niste slišali niti za smer v plezališču.
Med sestopom nisem splanirala nič … morda je bila ta celo zadnja letos. Konec koncev se mi zdi ta, mojstrovina zakoncev Štremfelj, krasen zaključek sezone. Vsekakor bom pa zlezla še tisti okrogel vzpon, če ne drugače … zakaj pa ne, v Vipavi! 🙂