Konec maja, za JV steno Kogla že skoraj pretoplo. O Zupanovi (g. Šemrova se nekako kar izpušča) sva že večkrat govorila. Šestica, ki je baje »lahek« plen, čeprav veliko zapisov vsebuje »obešanje« v enem izmed detajlov.
Pot čez Gamsov sekret – precej udobno – te pod steno pripelje v cca dveh urah. Snežišče še je, a ne moti ne na poti gor niti navzdol, ko ponudi ohladitev. Za gromozansko streho – lopo, je smer Rumena zajeda, ki je dobro vidna, smer Šemrov–Zupan pa začne nekaj 10 m naprej in 10 m višje v senčni luknji (dostop po prečki iz travnate gredine).
Fotografije žal ne ustrezajo poteku smeri, ker nisva kaj dosti fotografirala.
Orientacija v smeri sploh ni tako lahka; ko človek pleza smer, ne ve niti, kateri skici bi sledil niti katera so prava sidrišča – teh je po poti preveč. Če združite vse informacije, pa sem prepričana, da boste našli pot. Kakorkoli, Miheličeva zgoraj ne ustreza (boljši je opis), tista na strani Slovenskih sten je vseeno boljša, a v zgornjem delu smer vodi veliko bolj desno, kot se razbere iz skice.
Krenete v lepo plezljiv kamin, od tukaj pa v enem ali dveh kratkih raztežajih plezate prečko. Drugi del prečke vodi čez kamnite luske, kjer se varovanje povsem izgubi, čaka pa vas še siten sestop in okoli ovinka v sidrišče (nekaj metrov višje se pojavi še eno – bolj novo, a občutno doda trenje). Tisto sidrišče, ki stoji sredi prečke z luskami, ob gibanju navzdol, izpustite. Nato greste s sidrišča proti desni, nakar vas poševna zajeda, ki je uporabna za roke, obrne v levo proti travnati gredini (klini so tukaj za orientacijo dovolj na gosto). Ko dosežete gredino, na levi ugledate sidrišče nad vami, ki ima trenutno notri precej barvit prusik – to ni vaše – Kamniška smer). Peš sledite desni do sidrišča z debelim rdečim prusikom, zataknjenim v enem klinu od treh. Nato krenete čez previsni buhtelj navzgor na sidrišče (od tu dalje tudi skica iz Slovenskih sten odpove – predlagam skico Albina Simoniča).
Tukaj sledi več opcij. Za ovinkom vas pričaka kot, malo bolj desno pa zajeda. Jaz sem kot prva šla po kratki prečki v zajedo, Rok predlaga kot (v njem je zatič) – kakorkoli, potrebno je dodatno varovanje. Tu se pojavi sidrišče – jaz sem ga izpustila in šla desno po prečki na stolp, ki se ga uzrete s pogledom, na katerem je udobno varovališče; trenje naj vas ne preseneti, izpostavljenost tudi ne. Iz varovališča uzrete širši žleb nad vami, ki ponuja neroden in težji prehod, varovanje je na ključnem mestu dobro, skala pa gladka. Potrebno se je vzpeti kar visoko, da dosežete nekakšno šalco, ki to ni, na desni – najverjetneje najtežji posamičen gib smeri. V plato je treba kar zahodit, višje oprimki so. Od tu dalje vam Simonič ponuja dve varianti, midva sva šla v desno.
Zadnji raztežaj, ki nosi najvišjo oceno, se začne z zajedo (previdno; izberite desno – ima kline in ne ožje leve). Zajeda je opremljena s starimi klini, kar malo sesuje psiho, ko se poleg tega sprašuješ še, ali bo posamezen oprimek, ki so mimogrede kar dobri, zdržal vso tvojo težo. Če to odmisliš, je zajeda lepo plezljiva in MENI nekoliko na moč. Na vrhu zajede bodite zbrani – naj vas misel o počivanju ne zavede na levo stran. Takoj nad zajedo sledite klinom v desno v prečko in v izstop. Nad zajedo so namreč klini (tudi s prusiki) tistih, ki so zgrešili (ali pa so sposobni plezat 7ice). Prehod nazaj v prečko je (ob možnem počitku na levi) prav tako neroden, tako da kljub možni navitosti nadaljuješ desno. Prečka je lepo plezljiva in hujšega trenja ne povzroča, varovala so.
Izstop je za ovinkom na travničku, ki ti ponuja pogled v Skuto in Štruco. Smer sva splezala prosto. Po mojem mnenju je daljša kot 220 m (cca 250, trenutno le Bergsteigen temu pritrjuje – ps…po novem so njihove skice, ki so kar kvalitetne in točne, plačljive). Je precej opevana, ko bereš Miheliča pa tudi ostale plezalske prispevke. Mene osebno bolj prepriča smer Srečka Rihterja v NŠG, ki je podobne ocene. Vsekakor pa smer priporočam, le varovala vzemite – predvsem velike frende.
