Peter Podgornik se je v svojem zapisu razpisal o prvem plezalnem vrtcu na Goriškem. Njegov prispevek je nastal v okviru serije člankov o prvih plezalnih vrtcih v Sloveniji.
Zgodba o prvem vrtcu se je začela odvijati maja 1976 v Kotlu pod Čavnom. Iz te šole sta Planinsko društvo Nova Gorica in takratna alpinistična sekcija dobila svoje prve alpiniste, kar je 6. januarja 1978 vodilo do uradne ustanovitve Alpinističnega odseka Nova Gorica (glej med slikami original dokument ob ustanovitvi odseka). Peter je v članku obudil spomine na zgodbo, ki sta jo pred desetletji doživljala skupaj z bratom dvojčkom Pavletom.
Kot živo opisuje Peter Podgornik, se je pojem »plezalni vrtec« v mlade glave Novogoričanov zasidral pred natanko petdesetimi leti. Februarja 1976 so se kot skupina somišljenikov, večinoma članov PD Nova Gorica, udeleževali obveznih predavanj pod okriljem novoustanovljene alpinistične sekcije. To sta strokovno podprla Alpinistični odsek Ljubljana Matica in še vedno kleni Tone Sazonov – Tonač. Že med teoretičnimi predavanjih se je vsaj polovica prvotnih simpatizerjev potiho umaknila, a jedro skupine je vztrajalo. Bližal se je prvi maj; teorije je bilo dovolj in čas je bil, da jo prenesejo v skalo. Vsi so komaj čakali na začetek praktičnega dela alpinistične šole.
Vodstvo šolanja jih je obvestilo o lokaciji praktičnih vaj, ki so jo poimenovali Plezalni vrtec. Tisti, ki so poznali južni rob Trnovske planote, so hitro izračunali, da jih čaka več kot tisoč višinskih metrov vzpona oziroma vsaj dve uri krepke hoje – odličen trening za vse, ki so želeli doseči plezalni vrtec južno od vrha Čavna.
Peter in Pavle sta doma že precej trenirala na neometani kamniti steni domače štale. Če sta padla, sta padla na mehko – naravnost v gnojišče. Dan pred začetkom tabora sta doma delala pozno v noč, na hitro nekaj pojedla, napolnila nahrbtnike in se malo pred polnočjo odpravila proti vrtcu. Stezo sta dobro poznala, zato jima orientacija v temi ni delala težav. Med vzponom sta v nočnem zraku lovila zvoke glasbe, ki jo je jugozahodni veter prinašal z odprtega plesišča Zeleni gaj v Steskah. Ti zvoki so ju spremljali vse do mesta, kjer sta v bližini plezalnega vrtca legla k počitku in zaspala za nekaj ur.
Zgodnje jutro ju je ujelo že v skali. Vedela sta, da inštruktorjev in preostalih tečajnikov še nekaj ur ne bo na spregled. Njuna oprema je bila več kot skromna: plezalna vrv, dve železni vponki, nekaj klinov in precej doma narejenih pripomočkov. V podjetju, kjer sta zaključila poklicno šolo, sta namreč sama kovaško izdelovala kline, zatiče, vponke z matico in kladiva. Za predelavo takratnih ravnih cepinov z lesenimi ročaji pa je poskrbel njun starejši brat Rudi, ki je pred leti prav tako plezal.
Malo po deveti uri zjutraj sta pod skalnim robom končno zaslišala glasove – prihajala je njuna ekipa. Pospravila sta opremo in z rahlo slabo vestjo počakala prijatelje, s katerimi so nato uradno »odprli« že vnaprej preizkušeni plezalni vrtec v Kotlu pod Čavnom.
Vodstvo plezalne šole je tečajnike pravilno seznanilo z osnovami plezanja, ki so jih udeleženci najprej opazovali, nato pa skupaj vadili. Udarcem klinov in kladiv je sledil miren, a delaven dan, v katerem so moči združili začetniki in že izkušeni gorniki. Med njimi so bili edini takratni potrjeni alpinist in gorski reševalec dr. Jože Andlovic, predsednik društva in pripravnik Cveto Hvala, vodja sekcije Marjan Humar z ženo Vero, kovaški mojster Stane Sedej, Bojan Krivc, Davorin Likar in nekateri drugi.
Plezalni vrtec v Kotlu so tečajniki hitro vzeli za svojega. Ob nedeljah so tam pridno predelali vso načrtovano snov, konec junija pa so alpinistično šolo uspešno zaključili v plezalnem vrtcu na Gradiški turi nad Vipavo. Tonač in vodstvo sekcije so jih nato spustili naprej v svet alpinističnih pripravnikov, ki so začeli previdno tipati za vedno težjimi smermi – tako v poletnih kot zimskih razmerah.
Čez dve leti so v Novi Gorici ustanovili samostojen alpinistični odsek, ki se je skozi leta lepo razvil, vzgojil lastne inštruktorje in dolga desetletja zgledno skrbel za vzgojo novih generacij v alpinističnih in plezalnih šolah. Plezalni vrtec v Kotlu so redno uporabljali še vrsto let, služil pa je tudi za vaje gorske reševalne službe. Prvotni krajši steni so se kmalu pridružile nove, daljše in zahtevnejše smeri v spodnji steni in okolici.
Zob časa je v petih desetletjih načel stare zarjavele kline in zredčil vrste osiveli udeležencev tiste prve alpinistične šole. Vsaj dva med njimi (Peter in Pavle) sta takrat med predavanji redno in na skrivaj plezala v širokih in višjih stenah Kuclja, Bdna, Sončnega škola, v Školu sv. Pavla ter doma na steni štale, kjer je bilo plezanje nad gnojnikom vedno največji izziv.
V tistem skromnem »vrtičku« so se kalili in tam se je rodil njihov plezalni vrtec. Kot velja za večino tovrstnih zgodb, se tudi tukaj potrjuje pravilo: velike alpinistične zgodbe se pogosto začnejo na majhnih, domačih stenah.
Vir: https://gore-ljudje.net/novosti/plezalni-vrtec-v-kotlu/
Slike: Arhiv Petra Podgornika in AO Nova Gorica
