Spominski tabor 4.-5.8.2018

Prvi vikend v avgustu je za člane AO Nova Gorica že tradicionalno povezan s spominom  na soplezalce, s katerimi se ne bodo nikdar več navezali na vrv in s katerimi so si že izrekli zadnji “se vidmo gor”. Mlajšim generacijam, ki “veteranov” nismo poznale, pa spominski tabor, ki ga takrat organiziramo, pomeni predvsem motivacijo za ohranjanje alpinistične zapuščine v naših koncih.

Kot po čudežu se je letos datum poklopil s prvo stabilno vremensko napovedjo v poletju, zato smo tabor po lanskoletnem premoru izpeljali, četudi v bolj “last minute” organizaciji. Naveličani mestnega življenja smo se Mitja M,  Mateja K, Jernej R, Rok M, Marko K in jaz v Posočje odpravili že v petek ter vsak po svoje prespali nekaj ur, da smo že zgodaj zjutraj dosegli vznožja severnih sten. Obetal se je namreč vroč dan. Tako sta v soboto Mitja in Mateja v dolini Belih vod plezala severni raz Visoke Bele špice, smer, ki ima na našem odseku zaradi (neuspešnega) iskanja razbitin Aleksovega mobilnega telefona že kar nekaj ponovitev. Roku se je na vršiču pridružila Nataša, ki se je pripeljala iz Kopra. Preplezala sta smer Madonna. Z Markotom in Jernejem smo si prilastili čast, da smo prvi prespali v na novo urejenem bivaku v Lepeni. Markotu žal noč ne bo ostala v lepem spominu, saj je imel njegov želodec svoje načrte, zato se je moral zjutraj odreči odhodu proti Zapotoku. Po sreči v nesreči smo bili naveza treh, tako da sva z Jernejem lahko vseeno po SZ razu osvojila vrh Srebrnjaka. Plezanje je bilo precej socialno in četudi načeloma ne marava “gužve v steni” sva morala priznati, da je bila družba članov AO Domžale zelo prijetna popestritev dneva.

Zvečer smo se naveze dobile v Lepeni, pridružili so se nam še Martin U, Mitja F in gostja Meta, ki je na lastni pogon (s kolesom in peš) prišla iz Ljubljane. Beljakovine smo tokrat namesto z žarom nadoknadili z molji iz pašte, ki pa so zaradi pomanjkanja energijskega vnosa prav teknili.

Naslednje jutro so bili dovolj zagreti za zgodnje vstajanje le Rok in Nataša, ki sta odšla “na rumen klin” v smer Albinca, spet v S steno Nad Šitom glave ter Mitja F, ki se je odhitel v svojo pisarno v kanjon. Mitja M in Mateja sta pospremila Meto do Bogatinskega sedla, z Markotom, Jernejem in Martinom pa smo se razplezali z nekaj lažjimi smermi pri Plajerju, potem pa merili pogum s skoki v ledenomrzlo vodo reke Soče. Priznam, da so me fantje tokrat premagali, saj je bil temperaturni šok zame prehud.

Popoldan je prihod nevihte naznanil konec vikenda. K sreči sta bila Rok in Nataša do takrat že zdavnaj na varnem, saj se je, kot da bi želela narava nadoknaditi en lenoben popoldan, nebo kar trgalo.

Kljub številčno malo slabši udeležbi zaradi raznih poškodb in drugih razlogov, je letošnji spominski tabor uspel. Otvorili smo novi bivak in splezali nekaj smeri ter zbirali ideje za naslednji tabor, ki ga načrtujemo v mesecu septembru v čast 40 obletnici AO NG, ki jo obeležujemo prav letos.

Jana Piculin

5 odgovorov na “Spominski tabor 4.-5.8.2018”

Dodaj odgovor za Vanja Kodermac Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja