DKV (Dolar-Kilar-Vavken), V, 400m

V ponedeljek ob 1:00 zjutraj, ko sem se pripeljal iz Mrzlih vod v Ljubljano, sem se odločil, da je končno čas za malo regeneracije, saj je bilo za naslednji vikend že v planu nekaj težjega. Seveda sem pozabil, da je v sredo praznik z dobro vremensko napovedjo. V torek zvečer sva se tako z Jernejem na hitro zmenila, da greva “v izi” plezat DKV v Trapez, ki velja za eno najlepših petic pri nas. Iz Ljubljane sva štartala po 7. uri, saj se meni bolj zgodaj ni ljubilo vstati, ker se od Krobath-Metzgerja še nisem uspel dobro naspati. Dostop je bil dokaj enostaven, paziti sva samo morala, da ne bi prehitro zavila pod steno. Zahvala za informacijo gre Triglavguidu, saj sva z Jernejem že začela riniti po strmem melišču. Do smeri je najlažje dostopiti s travnika, kjer je razcep za Vodnikov dom in Triglav, saj je tam najmanj opravka z meliščem. Smer je zelo lepa in izpostavljena od samega začetka do izstopnega žleba. Težavnost je kar konstantna, na nekaj mestih pa je bilo potrebno malo bolj potelovaditi, kot sva pričakovala. Izstopila sva po žlebu oz., bolje rečeno, plavala proti toku v globokem šodru, in ne po originalnem, bolj pokončnem krušu skozi sistem oken. Iz sedla med Velikim Draškim vrhom in Toscem sva se do markirane poti na jugu spustila po najbolj mastni travi na svetu. To je bil daleč najtežji in najbolj zoprn del ture, saj se je vsak minimalen trenutek nepozornosti končal v bolečinah. Preostali del sestopa, ki vodi mimo Vodnikovega doma, je bil lep in prijeten, z izjemo kratekega, nebodigatreba vzpona do Bohinjskih vratc. V dolini je sledil še hiter, improviziran servis nosilca avspuha na Mazdi (žrtvovati je bilo treba en komplet).

Lep pozdrav,

Alex

Eden odgovor na “DKV (Dolar-Kilar-Vavken), V, 400m”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja