Desna varianta Zgornjega stebra v Brani (II+/4, M, UIAA 5, 160m), 16. 12. 2018

Med prijetnim sobotnim frikanjem na Costieri sva se z Jernejem odločila, da je že čas, da otvoriva sezono v hribih. Iz logističnih razlogov sva se odločila za Zgornji steber v Brani.

Prezgodnje vstajanje in dolga vožnja iz Goriške do Kamnika nista pripomogla k volji do sopihanja proti Kamniškemu sedlu. Ta se je malo povišala šele, ko sva se pri Pastircih prebila iz megle in po dolgem času zagledala obsijane stene. Oba, Spodnji in Zgornji steber v Brani, sta bila videti popolnoma kopna, zato sva že začela razmišljati, če bi šla raje poskusiti v zahodno steno Planjave, ki je bila na videz bolj bela. Smer v Zgornjem stebru Brane je izgledala popolnoma kopna, medtem ko je bilo v desnem kotu stebra videti nekaj prekinjenih odsekov snega, zato sva se odločila, da greva pogledat bližje. Ko sva bila pod steno, naju je kar samo od sebe vleklo navzgor proti kotu, dokler se nisem v enem trenutku znašel v rahlo neprijetnem položaju, iz katerega sem poplezal nazaj na udobno polico, kjer sva uredila prvo sidrišče in vrgla ven polovico vrvi.

Padli so škarje-kamen-list in s škarjami sem si izboril, da sem kot prvi začel pometati neuporaben “powder” in se prebijati višje. Z vsakim metrom se je ta navidezno položen svet postavljal čedalje bolj pokončno. Med iskanjem optimalne rešitve čudnega prehoda, sem nad sabo zagledal in vpel prvi in zadnji (že zabiti) klin. Od tu naprej do zagozdenega balvana mi je uspelo vtakniti par sumljivih frendov, kateri so pri testu vsi podrseli proti robu poči. Na srečo so mi živce mirili večji stopi, na katere sem lahko zanesljivo postavljal dereze. Čez rahlo previsen skok skozi okno sem se skupaj z ruzakom na neprijeten način zgvozdil (ang. zdžemal). Smer se je nato malo položila in že sem si mislil, da bom lahko pospešil napredovanje, a ko sem s cepini pometel nekaj puhca pred seboj, se je pod njim pojavila prazna plata. Po daljšem, obupanem strmenju vanjo so se v njej razkrili manjši stopki, oblikovani po meri za monopoint dereze. Preko njih sem se počasi prebijal do položnejše police, kjer sem zaštantal. Jernej se je iz dolgega zmrzovanja zagnal v raztežaj in prišel do štanta, kjer sva zamenjala vlogi. Kmalu za tem se je znašel v podobni situaciji kot jaz v prvem raztežaju, saj je tudi tukaj svet postopoma postajal vedno bolj vertikalen. Uspelo pa mu je zabiti par solidnih klinov, ki so malenkost vplivali na nižje število odmevov srbohrvaških kletvic iz daljave. Zadnjih 10 metrov pod razom stebra so se pojavili šopi zmrznjenih trav, ki so hvaležno objemali okle cepinov in derez. Kline, ki jih je zabil, sem moral konkretno premlatiti s kladivom, ta najjači klin pa se ni vdal in bo tako v pomoč komu drugemu. Vse do te točke ni bilo ne duha ne sluha o škripavcu, edino škripanje je bilo med železom in skalo. Sledilo je še krajše vreščanje pri vrnitvi krvi v pomrznjene prste. Ko se je nabijanje umirilo, sem zarinil naprej proti pokončnemu stolpu in iskal najlažji prehod. Na levi je bilo videti samo ploščo z napihanim snegom, ki se je strmo spuščala proti travnatemu žlebu, na desni pa pokončne zapore, zato sem se odločil za nadaljevanje po zanimivi poči na levi strani stolpa. Ta mi je v naslednjih 15 metrih ponudila udobno in uživaško toolanje, nakar sem se znašel na zračni polici, ki se je kmalu končala. Do konca smeri mi je prehod zapirala samo še nekaj metrov visoka, rahlo previsna poč. Varovanje sem si uredil z rdečim frendom in manjšim skalnim ušesom, okoli katerega sem napeljal gurtno, kar mi je uspelo samo brez rokavic. Najprej sem poč poskušal potoolati, a sem se raje odločil, da dam cepine za pas, saj imam s plezanjem z rokami več izkušenj. Detajl je bil psihično naporen, saj je zahteval, da sem zapustil udobje police, stopil nad praznino onkraj njenega roba in po strmi poči praskal, dokler nisem dosegel “thank god” roglja, s katerim sem se potegnil v prijetnejšo situacijo. Od tam naprej je sledilo še lažje pikanje po zmrznjenih travah in sestop v dolino.

Smer sva oba prvič plezala in šla po občutku, oziroma tako, da sva sledila liniji, ki je imela največ snega v stebru. Plezanje je šlo kar počasi, saj sva morala pogosto pometati sneg in zabiti vsa sidrišča ter vmesno varovanje, ki je bilo na trenutke zelo redko. Iskanje optimalnih prehodov v neznanem svetu in nevplezanost s kovinskimi kremplji v pršiču ravno tako nista pripomogla k hitrosti.

Lep pozdrav,

AK

Eden odgovor na “Desna varianta Zgornjega stebra v Brani (II+/4, M, UIAA 5, 160m), 16. 12. 2018”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.