Jezersko – Nova centralna smer (IV+, 700 m)

Nenačrtovana pot je najboljša. Želeli smo si taborjenja pri naših zahodnih sosedih v Dolomitih, a vreme nam ni bilo naklonjeno. Večina članov je zato ubrala pot na jug, in sicer v Paklenico. Nekateri smo medtem občudovali vertikale le na namizju računalnika. Ko sem se nekako že sprijaznila z mislijo, da bo vikend v znamenju čiščenja oken in ostalih gospodinjskih opravil, me je Rok s svojim navdušenjem hitro odvrnil od te nore ideje. Pridružil se nama je še David in skupaj smo jo mahnili na Jezersko.

V jutranjih urah so trije nahrbtniki odkorakali v Novo centralno smer (IV+, 700 m) v Veliki babi. Dostop do stene nam je od samega navdušenja malo ušel. Kmalu smo ugotovili, da se prvotna pot preveč dviga in smo se zato ponovno vrnili na začetno točko. Po tem ko smo se ogreli in raziskali okolico smo hitro prišli do dostopa The Grapa. Tam smo srečali nekatere pohodnike, v daljavi pa nas je pozdravilo kotaleče se kamenje.

Mihelič opisuje skalo v izbrani smeri kot kompaktno, kar se je tudi izkazalo v nadaljevanju za resnico. Pred nami so se pokazale čudovite plate. Plezali smo na trenje, pri čemer so imele ključno vlogo noge, saj so roke bolj ali manj pomagale ohranjati ravnotežje.

David je plezal prvič celotno smer kot prvi v navezi. Jaz in Rok sva mu pridno sledila. Največji izziv mi je predstavljala plata v petem raztežaju, kjer nisem imela občutka, da plezalke resnično držijo. Sledile so dihalne vaje ter okrepčilo z marelicami.

V smeri smo prišli do spoznanja, da so štirje reversoti včasih premalo in da je potrebno biti iznajdljiv. Smer je bila navrtana, zato nismo imeli večjih težav v povezavi z orientacijo.

Naj poudarim, da je pot dokaj zelena. Zadnjih 200 m smo (po opisu) zavili levo mimo enega izmed najbolj veličastnih macesnov in malo skrenili s poti. Nismo pa bili edini, ki smo šli občudovati ta del narave, saj smo po poti našli številne prusike.

Po celodnevnem plezanju smo bili zelo veseli ko smo gazili skozi rušje po grebenu. Na vrhu Velike babe smo občudovali razglede, vreme je bilo kot narisano. Glede na to, da je bila smer relativno dolga in so noge že šle malo po svoje, smo se odločili da sestopimo preko lažje, vendar daljše, planinske poti. Da ne bi bili prikrajšani mednarodne izkušnje smo za hip pri spustu obiskali še Avstrijo.

Telo je bilo utrujeno, vendar misli čiste. Sonce je zahajalo in melišča so se spremenila v neskončno puščavo. Nauk te zgodbe je, naj čim več oken ostane umazanih. Res je, nenačrtovane poti so najboljše.

Kim

Jezersko je nedvomno uvod v moje alpinistično delovanje, saj sem tam prvič izvedel, da obstaja alpinistična šola. Vseeno pa je trajalo skoraj deset let, da sem ga prvič obiskal tudi plezalno.
Smer mi je bila ena lepših kar sem jih plezal pri nas, kompaktna skala, uživaška plezarija, in dobra družba. Še se vrnem.

Rok

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja