Na lep petkov delavnik smo se raje kot v službo podali v jugozahodni raz instagramovske znamenitosti poznane tudi kot Mangart (brez #). S Tomažem in Jano smo sestavili navezo treh ter si smer tudi tretjinsko razdelili – sam sem začel, srednji del prepustil Jani, ki je zmagoslavje ob izplezanju prepustila Tomažu. Smer nudi kompaktne skalne skoke opremljene s svedrovci, lepe razglede na okoliške julijce in konstanten piš vetra, ki skrbi da se naveza na štantu ne bi zaklepetala. Smer je krajša od 400 m, sicer pa so opisi ok.
Če se nismo po nepotrebnem obirali na štantih, smo to nadoknadili na vrhu, kjer smo se zadržali dokler res nismo bili well done popečeni. Ker gre z zrezki še pivo (in kava), smo nazdravili v koči na sedlu.
Naslednji dan sva z Jano združila prijetno s koristnim in se podala proti Gomiščkovem zavetišču na obisk k alpinistični pripravnici Izi (na tamkajšnjih koncih poznana tudi kot namestnica oskrbnice) ter mimogrede opravila še manjšo dostavo zalog (zmanjševanje ogljičnega odtisa helikopterja?). Ker se je priprava in vožnja zavlekla do poldneva, sva se odločila za napad iz nekoliko bolj senčne Drežnice. Da bi pot minila hitreje sva izbrala pot Silva Korena. Na vrhu gužva, Iza pa polno zaposlena. Na vrh sva prinesla ješprenj, mleko, korenje in ostalo verduro (op. večino je pritovorila Janina trma), odnesla pa Izine pozdrave.
Lp,
Marko